Rezultat urbanega načrta - tega sta najprej načrtovala Matthew Nowicki in Albert Mayer - je bil razglašen za Corbusierovo mojstrovino. V Švici rojeni arhitekt, ki je s svojimi novostmi močno zaznamoval razvoj sodobne arhitekture, je mesto zgradil tako rekoč iz nič, pri tem pa je v sodelovanju s svojim bratrancem Pierrom Jeanneretom zasnoval tudi notranjo opremo stavb. In prav vse, kar sta zasnovala, je postalo neke vrste simbol novonastalega mesta, ki ima danes najvišji dohodek v Indiji, s tem pa tudi simbol vsega, kar je mesto predstavljajo; torej vere v lepšo in boljšo prihodnost Indije.

Notranja oprema na dražbi
A pohištvo, ki je nekdaj polnilo elegantne, minimalistične javne prostore, se je znašlo na dražbah v Londonu, Parizu in New Yorku, kjer so ga sistematično porazprodali po vsem svetu. Celo predmeti, kot so pokrovi kanalov ali cestne luči, so postali kosi zasebnih arhitekturnih zbirk. Najbolj žalostno pri vsem tem pa je dejstvo, da je nepoznavanje vrednosti Corbusierovega dela prebivalcev Chandigarha preprodajalcem starin omogočilo skoraj brezplačen dostop do predmetov, ki so jih nato seveda prodali za velike denarje.
Število izginjajočih predmetov (tudi iz Višjega sodišča in Fakultete za arhitekturo) pa je, potem ko jih praktično nič več ni ostalo v mestu, zaskrbelo akademike in tudi oblasti, ki zdaj zahtevajo zaščito preostale Corbusierove dediščine v Chandigarhu.

Mesto ustvarjeno za ljudi
Mesto, ki ima obliko mreže, je razdeljeno na področja enaka drug drugemu, po arhitektovem načrtu pa bi moral biti vsak tak sektor, velik 800 krat 1200 metrov, sam sebi zadosten s trgovinami, trgom, šolami in templji in je pravzaprav utelešenje Corbusierovih sanj. Vse skupaj pa si je Corbusier zamislil v času enega samega, štiridnevnega, obiska leta 1951. Sicer se je potem k projektu še vračal, a vodenje del je predal Jeanneretu in prav on je oblikoval in si zamislil večino miz, stolov, polic, postelj, klopi, kavčev in drugih predmetov, potrebnih za zasebne in javne prostore. Sam Corbusier je na primer oblikoval tapiserije, obešene na sodišču. Pravzaprav so bile tam obešene, danes pa samevajo v shrambi in čakajo na restavracijo. In se na njih nabira prah.

Mesto, ki ga imenujejo tudi Lepo mesto –, je prestolnica dveh indijskih zveznih držav, Punjaba in Haryane. Na začetku petdesetih je vlada Punjaba Le Corbusieru ponudila priložnost mestu dati popolnoma novo podobo. Zrasla je nova prestolnica, katere pa Le Corbusier drugače kot arhitekta Lucio Costa in Oscar Niemeyer, ki sta iz Brasilie naredila megalomanski arhitekturni in urbanistični spomenik, ni zasnoval zgolj kot nekaj, kar bo na obiskovalca naredilo vtis. Ustvarjal je mesto za ljudi in pri tem upošteval demografske, podnebne, gospodarske in socialne dejavnike, četudi je mesto zaznamoval s pomembnimi simbolnimi stavbami.

Nacionalna dediščina naprodaj
Te so sicer preživele zob časa in tudi na dražbe v oddaljena evropska mesta jih je teže prenesti kot mize ali stole, vendar pa je razprodajo tudi te dediščine - če smo resnicoljubni ni Corbusierovo avtorsko delo - mogoče razumeti kot gesto razprodajanja lastne kulturne in nacionalne dediščine, sploh če gre za embleme mesta. Mestne oblasti se tako trenutno ukvarjajo s poročilom o izginulih predmetih, čeprav je zelo malo upanja, da bi se še kdaj vrnili na svoja nekdanja mesta.