Sanjarila sta o novi umetniški renesansi in razmišljala o svojih slikah, ki jih danes cenimo kot ene najlepših svetovnih umetnin. O vsem tem sta pisala v pismu, ki sta ga novembra leta 1888 v provansalskem mestu Arles namenila mlademu umetniku Emilu Bernardu. Prijatelja, ki ju danes štejemo med glavno četverico postimpresionistov, sta bivala v Place Lamartinu, kjer je van Gogh najel dve nadstropji.
Pismo, ki sta ga napisala na list, iztrgan iz delovnega zvezka, bodo decembra poskušali prodati na dražbi v Parizu, za dragoceno pismo pa pričakujejo 500.000 evrov. Skupaj napisano pismo - van Gogh ga je začel, Gauguin sklenil - osvetljuje prijateljstvo upanja polnih umetnikov v prelomnem času njune kariere. Čeprav kratkotrajno, je bilo sodelovanje obeh umetnikov plodno za oba, vendar pa se je zaradi vse večje Vincentove razumske ohromljenosti prijateljstvo žalostno končalo. Med prijateljema je bilo več zamer, kot jih lahko zaslutimo v pismu.
Usoden prepir in končno slovo
Njuni ognjeviti spori o umetnosti in slikanju ter Van Goghov strah, da ga bo Gauguin zapustil, so dosegli vrhunec 23. decembra istega leta. Spor naj bi nastal, ker je bil Gauguin naveličan pretiranega van Goghovega zapravljanja za obiskovanje javne hiše, pa tudi absintu se ni mogel odpovedati. Van Gogh je doživel epileptični napad, napadel Gaugina, mu grozil z britvico, prepir pa se je končal z dobro znanim epilogom. Nizozemski slikar si je odrezal spodnji del ušesa, ga zavil v časopisni papir, ga odnesel prostitutki Rachel s prošnjo, da ga skrbno hrani. Jezen Gauguin je Arles zapustil in slikarja se nikoli več nista videla. Van Goghova zgodba se je končala kmalu in bolj žalostno od Gauguinove. Nedolgo zatem so ga sprejeli v zavetišče v Saint-Remy in nato še v Auverse, kjer se je dve leti pozneje ustrelil sredi polja. Star je bil 37 let.
Pismo, ki popelje v leto 1888
Thomas Venning, strokovnjak dražbene hiše Christie's, je pismo opisal kot vpogled v odnos najslavnejšega umetniškega para v zgodovini. Vse življenje prebira pisma in to je eno največjih, pravi, najbolj navdušujočih, kar jih je videl. Bralca potegne v njuno hišo, življenje in trenutek. "Prav predstavljamo si lahko, kako se je van Gogh usedel, da bi napisal pismo na nemaren košček papirja, saj za kaj več nista imela denarja. Nato pa Gauguinu naročil: Ti ga končaj."

To je bil čas, ko je umetniško prizorišče v Franciji doživljalo prehod iz impresionizma v nova likovna raziskovanja, ki so prek postimpresionizma pozneje vodili v avantgardna gibanja 20. stoletja. Gauguin se je Van Goghu pridružil v Provansi in nizozemski mojster, ki je bil znan po svojih nihanjih med ekstatičnostjo in nasilnimi izbruhi, je v pismu podal svoj pogled na francoskega umetnika.
Kako Vincent občuduje Paulov značaj
"Gauguin mi je kot človek zelo zanimiv. Zelo. Dolgo sem bil prepričan, da v poklicu slikarjev potrebujemo ljudi z delavskimi rokami - in več okusa, več ljubečega in dobrohotnega značaja, kot ga imajo dekadenti in izžeti pariški bulevardčani ... Brez vsakršnega dvoma je pred nami nedolžno bitje z nagonom divje živali. V Gauguinu kri in strast prevladata nad ambicijo," je zapisal o svojem prijatelju.
"Za nama je več obiskov javnih hiš in verjetno bova tam pogosto delala. Gauguin se trenutno posveča sliki iste nočne kavarne, ki sem jo sam naslikal, vendar je v javno hišo dodal figure. Obeta se čudovito delo." Piše tudi o tem, kako sta se pogovarjala o družbi izbranih slikarjev, o slutnji novega sveta in veliki umetniški renesansi.
A Gauguin na zadnji strani doda: "Ne poslušaj Vincenta, saj veš, da je nagnjen k občudovanju in prav takšnemu predajanju. Njegova ideja o prihodnosti nove generacije v tropih se mi kot slikarju zdi povsem smiselna. In še vedno se nameravam tja vrniti, ko se tako odločim. Kdo ve, z nekaj sreče?"