V tokratni oddaji Naši umetniki pred mikrofonom so gostili letošnjo nagrajenko Prešernovega sklada Majo Smrekar, magistrico umetnosti, ki v svojem umetniškem delu tematizira radikalne družbene spremembe, ki jih omogoča uporaba novih tehnologij.

Zanimajo jo občutljivost, odtujenost in ranljivost posameznika, ki jih upodablja v specifični digitalni estetiki. Pri tem za delo uporablja biotehnološki laboratorij, kjer v sodelovanju z znanstveniki in tehnologi nastajajo umetniška dela, ki tematizirajo sobivanje človeka, živali in stroja.

"Že pri samem študiju na akademiji sem razmišljala o fenomenu prostora v smislu, kaj vse to je. Skozi različne umetniške procese sem prišla do tega, da je to zelo širok pojem in je posledično prostor tudi telo in vse, kar to telo gradi, do molekul in atomov. Hkrati, paralelno, je seveda tudi narava prostor in vse živo, vse drugo. Skozi to precej hermetično fenomenologijo sem prišla nazaj na precej preprosto dihotomijo: narava - kultura oz. človek – žival," pove umetnica.

Kot pravi, uporablja biotehnološka orodja v svojem delu zgolj kot medij, ki pa ima zelo pomembno sporočilo, da je znanost vpeta v vse ravni našega življenja. Kot sodobna umetnica meni, da mora nujno naslavljati znanost pri tem, ko razmišlja o duhu časa.

Za svoje delo je lani prejela prestižno in najvidnejšo nagrado na področju hibridne umetnosti zlato niko festivala Ars Electronica v Linzu. Aleksandri Saški Gruden je umetnica v pogovoru povedala več o svojem ustvarjanju in svojih začetkih.

Projekt K-9 topologija razvijate že štiri leta. Kaj so glavne točke, ki jih raziskujete v vseh teh projektih, in kako se ob tem razvija vaša misel? Kam je bila pozornost usmerjena pri prvem projektu, kam pri drugem itd.?
Odraščala sem v družini, ki se je ukvarjala z vzrejo psov, in kot edinka sem jih dojemala kot družinske člane. V umetniškem okviru me je seveda zanimal tudi širši družbeni pomen emocionalnega transferja med psom in človekom, zato sem začela na začetku z raziskovanjem paralelne evolucije v razmerju volk - človek – pes. To sem uporabila kot matrico pri zastavljanju vprašanja, kaj sploh pomeni biti človek v ekonomsko skrompromitiranem, prenaseljenem in vse bolj uničenem svetu. To sta pravzaprav ključno vprašanje in rdeča nit v projektu K9 topologija, kjer pri prvem projektu raziskujem predvsem paralelno revolucijo v razmerju volk - človek - pes in izhajam iz znanstvenih izsledkov. Pri tem se mi zdi najzanimiveje to, da se izkaže, da človek ni udomačil volka oz. pozneje psa, temveč sta ti vrsti vzajemno udomačevali druga drugo.
Projekt, ki je sledil, se je v slovenskem prevodu imenoval Jaz lovim naravo, kultura pa mene. Vsebinsko sem ga postavila v jukstapozcijo s projektom Ljubim Ameriko, Amerika pa mene Josepha Beuysa iz 70. let. Potem je Oleg Kulig naredil jukstapozicijo Ugriznem Ameriko, Amerika pa mene. Sama pa sem pred tremi leti vzpostavila neke vrste triptih oz. tretje krilo v tem triptihu s performansom Jaz lovim naravo, kultura pa mene, kjer sem vzpostavila in situ srečanje z udomačenimi volkovi in pod vodstvom svetovno priznanih etologov poskušala poiskati svoje mesto v volčjem tropu. Hkrati sem skušala sestavila tekst, ki je v povezavi s sodobnimi teoretičnimi diskurzi in biopolitičnimi vprašanji povezoval mojo osebno mitologijo oz. čustveni spomin iz otroštva.
V tretjem projektu z naslovom Hibridna družina sem se spraševala o empatični distanci do drugega. Obiskovalci mojega takratnega ateljeja v Berlinu so bili priča hranjenju pasje mladičke z mojim kolostrumom, ob tem pa smo se pogovarjali o reproduktivni svobodi v heteronormativni družbi in posledično o splošni problematiki antropocentrizma.
Ta projekt je bil most do naslednjega, zadnjega v opusu, z naslovom Artemis. Tu sem uporabila sodobne biotehnološke možnosti za to, da se je zgodila nezmožnost mitologije o volkodlaku na način, da sem v reproduktivno celico vstavila telesno celico svoje psice, izolirani iz sline. Tu je šlo za končni razmislek o dihotomiji narava - kultura. Humanizem je namreč postavil naravo v opozicijo, s tem pa je narava postala ta drugi, popolnoma odtujeni drugi. V projektu Artemis sem se sama postavila v položaj drugega.

V projektih so na eni strani žival, človek, narava. Te tri elemente vzpostavljate na isto raven, s čimer ni več pozicije moči.
Tako je. Te družbeno generirane norme in pozicije tega, kaj pomenijo družba, narava, tehnologija, postavljam oz. raziskujem v novih razmerjih, v sobivanju teh entitet in kultur. Hkrati pa je jasno, da takšna preizpraševanja in drugačne postavitve entitet, ki se dotikajo celo nekaterih tabujev, pomenijo vstop v fenomenologijo strahu. Ta me zelo zanima in že od vsega začetka je bil moj namen, da K-9 topologija razkriva fenomenologijo strahu in hkrati vse, kar je na pozitivni strani, na strani biofascinacije, in tisto, kar je potem biofobija. Prav tako pa vse tisto, kar je resnica, in tako me je skozi procese projektov ta miselni okvir pripeljal do radikalne združitve obeh svetov psa in človeka.

Omenjali ste emocionalni svet, torej strah ali pa paniko, ki se lahko zgodi v človeku, in na drugi strani ta miselni svet, premlevanje, razumevanje nečesa. Kaj pa je tista točka, ali pa sta morda pomembni obe, ki jo (ju) želite zbuditi v gledalcu, opazovalcu vaših projektov? Kateri moment v človeku nagovarjate?
Mogoče bi najprej opisala, o čem konkretno razmišljam, ko v teh projektih razmišljam v družbi. Razmišljam o vplivu naravnih ali tehnoloških sprememb na družbo. Narava in tehnologija pomenita nekaj drugega - drugo v generalnem družbenem razumevanju. Praviloma družba, ko se sooča z drugim kot nečim, kar je povsem tuje – torej s kulturnim drugim, nacionalnim drugim, bodisi s tehnološkim bodisi naravnim oz. biološkim drugim - zaide v mistifikacijo, saj razumevanje drugega terja določen napor. Mislim, da bi zrela družba v letu 2018 morala zdržati tovrsten napor. Predvsem pri razmisleku o preživitvenih možnostih na ruševinah neoliberalnega kapitalizma v prihodnosti. Hkrati pa gre tudi za to, da so moji projekti odziv na razmislek o duhu časa. Jasno je, da duh časa vzpostavlja ozračje popolne krize. Eden izmed zelo prisotnih odzivov na to krizo je zelo radikalen desničarski populizem, ki dejansko vse, kar ni skladno z njegovimi vrednotami, postavlja v opozicijo. Meje teh vrednot pa se vse bolj ožijo in družba postaja vse bolj konservativna. Mislim, da je naloga umetnosti in umetnikov, da se na tako skrajne populizme odzovejo s skrajnimi koncepti in skrajnimi umetniškimi deli.

Veliko sodelujete z znanstveniki z različnih področij - od genetikov do biologov. Kakšno vlogo imajo znotraj vaših projektov; so to povezovalci, prevajalci informacij, so orodje za transformacijo? Na kakšen način sodelujete?
Kakor kdaj in kakor pri kakšnem projektu. Znanost je prisotna na vseh ravneh in v vseh porah našega vsakdanjega življenja, zato jo uporabljam kot medij v svojih delih. Namesto dleta ali modelirke uporabljam biotehnološke prvine. Znanstveniki so moji dialoški partnerji in velikokrat učitelji, veliko jih sprašujem. Srečo sem imela, da so vsi tisti, s katerimi sem sodelovala, zelo radi odgovarjali na moja nešteta vprašanja, ki so se nemalokrat ponavljala. Znanstveniki imajo vlogo mojih sodelavcev, dialoških partnerjev, včasih učiteljev. Morda bi morali vprašati njih, kje se vidijo pri mojih projektih. Običajno se dogovorimo, na kakšen način bodo navedeni v kolofonu mojih projektov. Gre za enega ključnih gradnikov pri nastanku projekta. Moram pa najprej zelo dobro razmisliti, katero področje znanosti želim uporabiti kot medij sporočanja v projektu, in potem slediti temu, katero institucijo ali pa znanstvenika povabiti k sodelovanju.

Teme, ki jih obravnavate, porajajo veliko vprašanj, tudi preizprašujejo naš odnos do živali, do lastnega telesa. Kje najdete te izzive in vprašanja, ki jih obravnavate v projektih. Je to družba ali pa so to čisto osebna vprašanja in raziskovanja?
Kot umetnica menim, da je moja etična dolžnost, da naslavljam sodobne družbene problematike. Pogosto dobim zastavljeno vprašanje, ki zadeva etiko ali celo moralo. Umetnost je nad etiko in moralo in onkraj njiju, za kar obstaja določena cena, ki sem jo kot umetnica pripravljena plačati.

Omenjate vprašanje etike in morale - so to tudi vprašanja, ki prihajajo od družbe in gledalcev vašega dela in kako jih lahko pomirite?
Dejansko ne gre za to, da bi želela kogar koli pomirjati s svojimi projekti, prej nasprotno. Včasih dobivam tovrstna vprašanja tudi od obiskovalcev. Ampak gre za to, da čutim potrebo, da se uprem cinizmu današnjega časa. Cinizmu Evrope, če hočete, ki v imenu politične korektnosti vse bolj zavrača vse, kar je živalsko. Sama pa ugotavljam, da je prav naša živalskost tista, ki nas dela najbolj človeške.

Kje je vaš fokus zdaj? Nastaja kakšno novo delo?
Sicer nerada napovedujem nove stvari, ki še niso zares dozorele. Želim pa nadaljevati to miselno nit preprostega, iskrenega transferja s tem drugim, ki se ga že prej omenjala. Želim raziskovati tisto najpreprosteje v odnosih - prepoznanje drugega v samem sebi in obratno. Se mi zdi, da je poleg očitnega stanja vsesplošne krize antipol stanje potrebe po pristnosti.

Tovrstna umetnost je na različnih festivalih, kot je Ars Electronica, dovolj priznana. Ima morda vendarle drugo pozicijo kot pri nas? Se morda tudi pri nas na tem področju zbuja nova zavest, začenja javnost ta področja drugače spremljati in jih videti kot del umetnosti?
Da, t. i. intermedijska umetnost v mednarodnem prostoru nima nišne pozicije, saj naslavlja teme in orodja, ki so del našega vsakdana. Izjemno me veseli, da je tudi upravni odbor Prešernovega sklada prepoznal moje delo in vsebine, ki so v svetovnem prostoru duh časa. Hkrati tovrstne nagrade pomenijo večjo in širšo prepoznavnost na lokalnem in svetovnem zemljevidu za celotno področje slovenske intermedijske umetnosti, kar mi je v izjemno veselje.