Lanski program je vključeval pri kritikih pozitivno ocenjene razstave Renéje Magritta, Henrija Matissa, Sigmarja Polkeja, Lygie Clark in drugih. Glede na letno poročilo so bile prav tako zelo priljubljene tudi pri obiskovalcih, saj je bilo lani namreč osem od desetih najbolj obiskanih razstav v New Yorku na ogled prav v muzeju MoMA.

Pod vodstvom Glenna Lowryja se je letni obisk muzeja povečal z 1,3 milijona na tri milijone obiskovalcev, subvencije so zrasle z 200 milijonov na milijardo dolarjev, nove pridobitve pa se dogajajo na redni ravni. Širitev muzejskega poslopja je bila zaključena leta 2004 in je takrat skoraj podvojila velikost muzeja, nov načrt pa predvideva še dodatnih 37.000 kvadratnih metrov razstavnega prostora.

Seveda ni vse v številkah …
Vendar Lowry nikakor ni deležen le hvale, prav nasprotno, saj obstajajo mnogi pozivi za njegovo odstavitev. Tako je na primer kritik Jerry Saltz v New York Magazinu zapisal, da "se zdi dolgoletnim obiskovalcem muzeja MoMA nedoumljivo, da Lowry še ni bil odslovljen". Ameriški esejist Michael Wolff pa ga je v svojem članku v Guardianu označil za "zlikovca" in "brezobzirnega sovražnika".

Nastali položaj je sprožila trenutna razstava, posvečena islandski pevki Björk, kar je za Lowryjeve kritike dokaz, da muzej stavi na zvezdništvo in na obisk turistov. Kritičarka New York Timesa Roberta Smith je muzej obtožila "omalovaževanja svojega jedrnega občinstva ... pogoste kuratorske medlosti in ... brezbrižnosti glede obravnavanja množic".

Delovanje v duhu ustanovnega direktorja
Člani uprave muzeja so poenoteni v svojem prepričanju, da ne želijo "igrati varno in to je del naše zgodovine," in se nadalje sklicujejo še na Alfreda Barra, ustanovnega direktorja muzeja MoMA in njegovo – kot jo je sam imenoval – "radikalno" vizijo institucije z "aktivno in resno skrbjo za praktično, komercialno in popularno umetnostjo, kot tudi s t. i. fino umetnostjo." Od tod ima MoMA multidisciplinarni značaj in za seboj dolgoletno pečanje tako z visoko kot tudi popularno kulturo. Zato so izpostavili stališče pokojnega Barra, ki "je pravil, da če nismo delali napak, nismo počeli pravih stvari. Je Björk popolna razstava? Ne. Ampak bi jo izvedli? Da."

Po daljši neodzivnosti se je Lowry in torej tudi nekaj drugih muzejskih kadrov odzvalo na kritike, ki letijo na njihovo vodenje te svetovno pomembne institucije. "Bil sem pravzaprav vesel, da nam ni nihče oporekal, da pripravljamo razstavo, posvečeno Björk – torej imajo umetniki, ki prečijo discipline tako kot ona, mesto v muzeju, kot je naš." Težava je le v tem, da "nismo pripravili razstave, kakršno naj bi. Pošteno. Le odkriti moramo, kako izboljšati take razstave." Kljub vsem kritikam, ki prihajajo od zunaj, uprava muzeja podpira Lowryja, tudi pogodbo so mu podaljšali za nadaljnjih pet let.

Enkrat zaželena, drugič težavna množičnost
Naslednji kamen spotike pri kritikih je tudi arhitektura muzeja, ki je delo japonskega arhitekta Yoshia Taniguchia. Ob odprtju teh razširjenih kapacitet leta 2004, je New York Times zgradbo sprva oklical za "transcendentalno estetsko izkušnjo", danes pa jo večina dojema kot "korporacijsko", vendar osnovna kritika še vedno leti na prisotnost prevelikih množic obiskovalcev.

Direktor nekega drugega muzeja v ZDA, ki želi ostati anonimen, je o položaju dejal, da "se ljudje spominjajo 'dobrega starega muzeja MoMA', ko je bil manjši in intimnejši," ter dodal, da "so si ljudje želeli, da bi bil MoMA najboljši muzej na svetu in da bi si ga vsi želeli obiskati. Zdaj pa vsi želijo tja, vendar pa zdaj ljudje pravijo, da je gneča prevelika. Zahtevajo nemogoče."

Novi časi – podobne težave
Lowry je opomnil na Barrovo zgodnjo vizijo muzeja, ko je želel, da bi bil "popularen kot tudi populističen". Seveda je bilo pred 80 leti bistveno manj obiska, vendar je bil Barr tudi takrat soočen s podobnimi težavami – ko se je muzej leta 1929 odprl, so ga hitro preplavili obiskovalci. Leta 1953 je tako New York Times pisal, da je imel v prvih dveh letih toliko obiska (več kot 200.000), da je bil deležen pritožb drugih najemnikov zgradbe, v kateri se je nahajal, tako da je lastnik prostorov muzeju kar trikrat grozil z deložacijo.

V teh petih letih, kolikor Lowryju manjka do upokojitve, si je kot izziv zastavil, da širitev izkoristi za predstavitev številnih sklopov njihove zbirke, ki jih sicer ni videti. "Če lahko zagotovimo, da bo naša institucija še kompleksnejša, kot že je, imam glede tega dober občutek." Hkrati pa sprejema, da kritika pač gre skupaj s področjem, na katerem so dejavni. "Moderna umetnost je nenadoma postala vroča. Smo dediči z na novo odkritim zanimanjem in istočasno žrtve nelagodja ljudi glede tega zanimanja; MoMA je središče tega," je še dodal.