France in Marta Ivanšek sta Murgle zasnovala kot naselje s kakovostnimi stanovanji, ki naj bi bila dostopna vsem slojem prebivalstva. Želela sta si, da hiša ne bi bila dražja od stanovanja v bloku, kar je bilo v prvi fazi gradnje montažnih hiš tudi uresničeno. Foto: Trajekt
France in Marta Ivanšek sta Murgle zasnovala kot naselje s kakovostnimi stanovanji, ki naj bi bila dostopna vsem slojem prebivalstva. Želela sta si, da hiša ne bi bila dražja od stanovanja v bloku, kar je bilo v prvi fazi gradnje montažnih hiš tudi uresničeno. Foto: Trajekt
France in Marta Ivanšek: Murgle
V napredovanju med različnimi fazami gradnje v Murglah sta Ivanška razvijala tloris. Njun cilj je bil čim jasnejša ločitev spalnih in bivalnih prostorov. Foto: Trajekt
France in Marta Ivanšek: Murgle
Tip stanovanjskega naselja, kakršnega sta predstavila z Murglami, sta Ivanška spoznala med petletnim delom na Švedskem. Foto: Trajekt
France in Marta Ivanšek: Murgle
Če so bile hiše iz prve faze zasnovane kot vrstne hiše v ravni liniji, pa sta Ivanška v nadaljevanju strukturo naselja razrahljala in hiše nekoliko zamikala iz linije. Foto: Trajekt

"Hiše v Murglah so bile zanju stanovanja z vrtom; nič več od tega. Osnovne kvadrature so bile izredno majhne in tudi ko so naselje še projektirali, je delo vodila želja, da hiša v Murglah ne bi bila dražja od stanovanja v bloku." Tako bistvo naselja enostanovanjskih hiš Murgle opredeli Anja Planišček, ki je skupaj z Martino Malešič v ljubljanski Moderni galeriji pripravila razstavo o delu arhitektov Marte in Franceta Ivanška. Bistvo njunega dela je bilo prav načrtno razvijanje stanovanjske kulture na Slovenskem.
Izhodišče tega njunega programa in odločitve, da drugače kot na primer Ilija Arnautović ne razvijata stanovanjske arhitekture v visokih večstanovanjskih objektih, ampak v formi nizke zgoščene zazidave z enostanovanjskimi enotami, je bilo delo na Švedskem. Naslednje izhodišče je bilo spoznanje, da Slovenci kljub hitri urbanizaciji po drugi svetovni vojni in sprejemanju modernizacije še vedno želijo živeti v enostanovanjski hiši. Dodajmo pa še stališče Edvarda Ravnikarja, med drugim brata Marte Ivanšek, ki ga je v svoji študiji Eno družinska hiša – Od prosto stoječe hiše k nizki zgoščeni zazidavi zapisal tudi Ivanšek. Ravnikar je imel enodružinsko hišo za "fundamentalno obliko, na kateri se bosta gradila bodoči standard in kultura naše poselitve." A gremo lepo po vrsti. Od Švedske naprej.
Motivi švedske stanovanjske arhitekture
Stanovanjsko naselje v Murglah, ki so ga v treh fazah gradili od sredine šestdesetih do sredine osemdesetih, je primer prenosa skandinavskih spoznanj o oblikovanju bivalnega okolja v Slovenijo. Ko sta leta 1954 Ivanška po diplomi odšla na Švedsko, je bila ta država s svojim Folkhemmetom oziroma s svojim tipom državne blaginje, ki je v več ozirih bolj verno kot v deklarirano socialističnih državah uveljavljal socialistična načela pravične in enakopravne družbe, vzor države, ki skrbi za dobro svojih ljudi. Motivi dela Franceta in Marte Ivanšek so tako po delu na Švedskem postali varčen odnos do prostora, zadržano oblikovanje in socialne ideje.
Ljudje sploh ne znajo živeti v stanovanju
Tako kot njuni švedski kolegi sta tudi Ivanška h konkretnemu načrtovanju pristopila šele, ko sta izvedla raziskave stanja v stanovanjski arhitekturi in uporabi bivališč ter ko sta ugotovila tudi želje Slovencev glede stanovanj. Njuna temeljna raziskava je bila opravljena leta 1961, zajela pa je prebivalce 195 stanovanj v Savskem naselju. Kot nam je povedala Planiščkova, sta Ivanška ugotovila, da so bila stanovanja ne le pretesna, ampak da so tudi izredno slabo uporabljena. Drugače rečeno, da ljudje v njih ne znajo bivati, da ne znajo razporejati pohištva in opreme in da je pohištvo pogosto tudi v dimenzijah neprilagojeno velikosti prostorov. Kot eno od drobnih opazk sta tedaj tudi zapisala, da dolge ure, ki jih žena preživi v kuhinji, dokazujejo njihovo slabo opremljenost. Spodbujena s temi spoznanji, Ivanška nista delovala le na področju projektiranja stanovanjskih objektov, ampak sta načrtovala tudi pohištvo, razvijala vzgojo bivalne kulture in nazadnje v Ljubljani tudi odprla razstavni in prodajni salon za sodobno stanovanjsko opremo Interier, ki mu je sledil še mariborski Ambient.
K ločitvi bivalnih in spalnih prostorov
Kot pomemben dejavnik zagotavljanja kakovostnega bivalnega okolja sta Marta in France Ivanšek prepoznala pravilno oblikovani tloris. "Uporabnost stanovanja je zanju pomenila, da imajo vsi ljudje dovolj prostora za zasebnost in tudi za skupno življenje, predvsem pa tudi za shranjevanje stvari. Iz raziskav sta namreč ugotovila, da predvsem tega prostora za shranjevanje stvari vedno znova primanjkuje," pove Anja Planišček. Na podlagi teh spoznanj sta Ivanškova tloris razvijala tako, da sta vedno bolj ločevala dnevne in nočne prostore, kar je opazno tudi v razvoju Murgel. V prvi fazi montažnih vrstnih hiš namreč ta ločitev še ni popolnoma realizirana, je le nakazana, pozneje pa postaja vedno očitnejša. Tloris s popolnoma ločenimi nočnimi in dnevnimi prostori sta Ivanškova predvidela za terasne hiše v Pržanu. Hiše, ki bi bile tudi odličen primer atrijske hiše s tlorisom v obliki črke L, pa niso bile realizirane.
Naslednji pomembni dejavnik dela arhitektov Ivanšek je bilo že omenjeno spoznanje, da Slovenci želijo bivati v enostanovanjski hiši. Zato sta sklenila, da je najbolj smotrno, da skušata le regulirati tedaj zelo razširjeno gradnjo stanovanjskih hiš na mestnem obrobju v samoorganizaciji. S tem v zvezi je France Ivanšek zapisal: "/…/ moramo priznati, da je današnji način enodružinske gradnje, t. j. gradnja individualnih hiš na razmeroma velikih parcelah, neracionalna, ker potrebuje veliko zemljiške površine, močno razvlečene komunalne naprave, pri tem pa vendarle ne ustvarja stanovanjskega okolja, ki bi ga lahko imeli za zadovoljivega z individualnega in urbanističnega vidika. Večja gostota, pa tudi večja disciplina pri uporabi zemljišč za enodružinsko gradnjo, ki bo racionalneje ravnala z zemljiščem, po drugi strani pa zagotavljala mestni značaj stanovanjskih naselij tudi v predelih enodružinske gradnje, je neizbežna, vendar zahteva drugačen oblikovalski pristop, kot pa ga zahteva prosto stoječa hiša na veliki parceli."
Svoboda enega pomeni nesvobodo drugega
Ivanšek je omenil tudi disciplino. Bil je namreč velik zagovornik uniformiranih stanovanjskih sosesk, heterogeno podobo tradicionalnih naselij pa je imel za izraz preživelega malomeščanskega liberalizma in individualizma. In v zagovor svojemu konceptu je dodal še, da svoboda enega - z mislijo na današnje stanje v naših stanovanjskih soseskah lahko omenimo njen izraz v živopisnih fasadah in kurioznih stolpičih v vogalih hiš -, pomeni nesvobodo drugega.