Idomeneo ni bil izbran po naključju. Leta 1781 je bilo namreč ravno gledališče arhitekta Francoisa de Cuvilliésa starejšega prizorišče krsta te znamenite Mozartove opere. Ta praizvedba je bila tudi prelomnica v programski usmeritvi gledališča; prva leta so namreč na repertoarju dominirale italijanske opere. To je odražalo tudi predvsem v 18. stoletju s strani razsvetljencev obsojani okus nemškega plemstva, ki se je v arhitekturi, oblačenju, glasbi, gledališču in tudi v manirah obnašanja ravnalo predvsem po francoski in italijanski modi.
Razkošje v rdeči in zlati barvi
Tudi gledališče Cuvilliés je nastalo kot odraz navdušenja nad v Franciji izoblikovanim barokom, a je kljub temu tudi nemško. Pozni barok in rokoko sta namreč na Bavarskem dosegla poseben izraz, ki ga je zaznamovala skoraj nezaslišana bujnost v oblikah, pogosto izražena v skoraj kričeči rdeči ali oranžni in seveda zlati barvi. Po tem slovi med drugim cerkev bratov Asam, to pa je značilno tudi za gledališče Cuvilliés, katerega notranjost so oblikovali kiparji Johann Baptist Straub, Anton Pichler in Joachim Dietrich in pri tem porabili več kot 1.000 dreves.
Okrasje gledališča, izraz družbene etikete 18. stoletja
V štirih nadstropjih se vrstijo razkošne lože, najbolj bleščava pa je tako imenovana loža volilnega kneza. Podpirata jo dva atlanta, ki podpirata skoraj preveč masivno osrednjo ložo. V okrasju različnih nizov lož se odraža družbena etiketa 18. stoletja. Lože, ki se vrstijo levo in desno od lože volilnega kneza, ki torej obdajajo umetniški vrhunec gledališča, so izredno bogato okrašene. Namenjene so bile najvišjemu plemstvu, pretendentom na nazive volilnih knezov in knezov. Proti parterju se okrasje reducira, saj so nižje lože namenjene plemstvu nižjega ranga; mestno plemstvo je moralo sedeti v skoraj elegantno minimalističnem parterju.
Zasebno gledališče bavarskega volilnega kneza
Osrednja loža se ne imenuje po naključju loža volilnega kneza. Gledališče je namreč nastalo kot zasebni teater bavarskega volilnega kneza Maksimilijana III. Jožefa (1727-1777). Zato ga najdemo tudi v münchenskem mestnem gradu, rezidenci bavarskih volilnih knezov in poznejših bavarskih kraljev. Veliko gledališče s štirikrat po 14 ložami je bilo namenjeno le zabavi Maksimilijana III. Jožefa, velikega ljubitelja glasbe in amaterskega skladatelja ter zadnjega Wittelsbacha na čelu Bavarske. Šele njegov naslednik Karl Theodor, izvirno iz kneževine Pfalz-Sulzbach, je leta 1795 gledališče odprl za vse meščane.
Naslednja zanimiva letnica v zgodovini gledališča Cuvilliés pa je bila 1806. Tedaj je novi Napoleon, zavojevalec velikega dela nemških dežel, ki je Bavarsko naredil za satelitsko državo Francije in jo povišal v kraljevino, obiskal München. Kot izraz časti državniku in vojskovodji, ki jih je naredil za državljane čisto prave države, so Münchenčani v gledališču uprizorili operi Das unterbrochene Operfest (Prekinjena operna zabava) Petra Winterja in Don Giovannija W. A. Mozarta. Napoleon je vsakič zdržal le eno dejanje. V drugi svetovni vojni sta bila tako gledališče kot celotna rezidenca uničena, ob 800. obletnici mesta München, leta 1958, pa je vse spet stalo na mestu. Že tedaj je bila gledališču vrnjena njegova bogata notranjost, za nekatere predmet posmehovanja, češ da gre za obupni kič, ki pa je vendar izjemni kulturno-umetniški dokument ene od razvojnih stopenj evropske kulturne zgodovine.
Kdo je bil gospod Cuvilliés
Nekaj besed velja nameniti še Francoisu de Cuvilliésu starejšemu, načrtovalcu gledališča, ki se še danes imenuje po njem. Izšolan na pariški kraljevi akademiji za arhitekturo (Académie royale d'architecture) je Cuvilliés leta 1725 na dvoru bavarskega volilnega kneza prevzel funkcijo dvornega arhitekta (Hofbaumeister). Bil je tudi kompetenten štukater in kipar, med letoma 1738 in 1756 pa je spisal več kot 50 knjig o notranji opremi in o okrasnih predmetih. Sodeloval je pri načrtovanju Amalijinega gradiča (Amalienburg) v parku gradu Nymphenburg, v parku, ki velja za enega najimenitnejših grajskih parkov v Nemčiji. Nadalje je Cuvilliés urejal sobane mestne rezidence, v kateri najdemo tudi gledališče, domnevno pa je bil udeležen tudi pri snovanju gradov Augustusburg in Falkenlust.
Polona Balantič