Zadnje velja tudi za Slovensko kinoteko, ki domuje v stavbi Delavske zbornice (1928) arhitekta Vladimirja Šubica, eni 'boljših' mestnih palač, ki so v Ljubljani zrasle v obdobju pozne secesije in uveljavljanja modernizma. Vendar pa dvorana, v kateri danes spremljamo kinotečni program, ni bila zasnovana kot kinodvorana. Povsem drugače je v primeru Kinodvora, katerega dvorana je bila leta 1923 zgrajena ravno z namenom Ljubljani podariti razkošno 'kinogledališče', kakršna so v dvajsetih letih gradili v vseh evropskih mestih, ki so 'kaj dala nase'.

Kino-gledališče, kakršnega nima niti Zagreb
Dan po inavguraciji kina, 15. oktobra 1923, je časopis Jutro zapisal: „Pred nami so se odprli prostori prvega reda, pravcato kino-gledališče, kakršnega danes nimajo sicer razkošni Zagreb, niti Beograd niti Gradec, in katero bi brez spremembe smelo stati v katerem koli velemestu in bi mu bilo v okras. Kino 'Ljubljanski dvor' pomeni velik korak k moderniziranju in rekel bi pomeščanjanju našega mesta.“ Beseda 'pomeščanjanje' je bila tukaj povsem na mestu. Kino je bil namreč zgrajen kot element infrastrukture družabnega življenja ljubljanskega meščanstva, zgradili pa so ga po načrtih arhitekta Josipa Costaperarie, danes obče niti ne dobro znanega, v svojem času pa pomembnega arhitekta, katerega poglavitne stranke so bili ravno ljubljanski meščani. Z njegovim podpisom oziroma inicialkami so bili zaznamovani načrti mnogo vil, ki so tvorile 'mondeno' sosesko na Vrtači, in stanovanjskih blokov, v katerih so si tedanji mogotci uredili tudi čez dve nadstropji raztezajoča se stanovanja.

Pridih dunajske secesije
Kot v knjigi Josip Costaperaria in ljubljansko moderno meščanstvo piše Bogo Zupančič, je Ljubljanski dvor za urbani akcent Ljubljane pomenil toliko kot na primer Narodni dom za nacionalno identifikacijo Slovencev v Trstu. Ljubljanski dvor je bil namreč zasnovan kot mestna palača, ki je v času, ko so bile pri nas 'multifunkcionalne' javne zgradbe še redkost, v sebi združevala bančno, kavarniško, trgovsko, stanovanjsko in poslovno dejavnost, vrh tega pa je bila v zgradbi še kinodvorana. Slogovno se stavba umešča v umirjeno pozno secesijo, z večjim razkošjem pa je bila zaznamovana notranjost.

Občudovanja so bili deležni dekorativni lestenci kiparja I. Pengova, za katere je avtor zgoraj citiranega članka v zanosu dejal, da se lahko primerjajo z najboljšimi izdelki dunajske družbe Wiener Werkstätte; gre za ključno produkcijsko podjetje okrasnih in pohištvenih elementov dunajske secesije, s katerim so med drugim sodelovali Egon Schiele, Oskar Kokoschka, Gustav Klimt in Josef Hoffmann.

Diploma pri skoraj petdesetih letih
Slogovna sorodnost z umetniškimi gibanji na Dunaju ni naključna. Čeprav je bil na Hrvaškem rojeni arhitekt, v katerem naj bi se pretakala tudi furlanska kri, podobno kot številni drugi slovenski izobraženci obdobja po prvi svetovni vojni privrženec panslavizma in zato navdušen nad novo državo južnih Slovanov, je bilo v njegovem delu zaznati močan vpliv Dunaja. Še posebej v njegovih modernističnih vilah naj bi se kot zgled izkazal avstrijski funkcionalist in 'srditi' zagovornik očiščenja arhitekture vsega odvečnega okrasja Adolf Loos. Na Dunaju, na katerem je Costaperaria študiral (študija najprej ni dokončal, po več kot 20 letih prakse pa se je vrnil na Dunaj in leta 1927 diplomiral pri profesorju dr. inž. Clemensu Holzmeistru), je v času, ko je Costaperaria dokončeval študij, filmska industrija žela velike dobičke. Kino je bil zadnji hit družabnega življenja in leta 1927 je bilo v avstrijski prestolnici kar 178 kinodvoran z 67.000 sedeži in 308 stojišči. Štiri kinodvorane pa so premogle več kot 1.000 stolov.

Največji kino na Balkanu
Z dunajskimi kinematografi se kino v Ljubljanskem dvoru ni mogel primerjati. Imel je 310 sedišč, kar pa je vendar zadostovalo za to, da je bil največji kino na Balkanu. Notranjost dvorane je bila opremljena v rdeči barvi, ki je že od baroka skupaj z zlato veljala skoraj za zapovedano barvo za okrasitev gledališkega avditorija. Danes je gledališče, sicer s sodobnejšo tehnično opremo in bolj ergonomskimi sedeži, spet urejeno 'po starem'. Pravzaprav je bilo tako urejeno že leta 2002, ko je bilo odločeno, da naj bi Kinodvor postal poleg Slovenske kinoteke drugo središče zbiranja ljubljanskih filmofilov. Nekaj časa je to zares bil, z usihanjem privlačnosti programa in z dokončnim zaprtjem pa je bilo tega konec.

Tako zaradi vedno bolj občutene pomanjkljivosti infrastrukture urbane kulture v Ljubljani kot tudi zaradi velike tradicije dvorane Kinodvora upamo, da se bo napoved o jesenskem startu nove sezone Kinodvora uresničila. In da bo tudi program dober, tako da časnikarskim peresom ne bo treba pisati v slogu novinarja iz leta 1923, ki je zapisal: „Ljubljana ima sedaj štiri kinematografe, za katere nastopa trda doba konkurence. Občinstvo se bo pač orientiralo po tem, kar se mu bo nudilo, in tako upamo, da bomo videli vedno več prvovrstnih filmov in da kmalu iz Ljubljane izginejo razni nemški 'kiči'. Prednjačenje v vzgoji dobrega okusa je torej tudi v tem oziru naloga pravkar odprtega kina-gledališča."

Polona Balantič