Fem TV 3.0. Foto: Rebeka Bernetič
Fem TV 3.0. Foto: Rebeka Bernetič
Vala Tanz, kraljica noči. Foto: Rebeka Bernetič
Trans – iz osebnega v družbeno. Foto: Rebeka Bernetič
Z'borke. Foto: Rebeka Bernetič
Bodeča Neža. Foto: Anna Ehrlemark
Ekipa 16. Rdečih zor. Foto: Rebeka Bernetič
Utrinek s 16. festivala Rdeče zore. Foto: Rebeka Bernetič

Na ta način vsakoletnemu dogodku, kljub njegovemu festivalskemu formatu, uspeva vsaj začasno zakorakati onstran običajnih identitetnih pregrad, ki jih narekuje obstoječa družbena ureditev.

Afirmacija fluidnosti spolnih identitet je bila pri letošnji že 16. izdaji festivala opazna na različnih ravneh dogodkov, ki so vključevali razstave, projekcije filmov, pogovore, predavanje, predstavo, performans, delavnice, koncerte in DJ-program. Pri tem je treba omeniti, da je izvedba festivala mogoča zaradi zbranih prostovoljnih prispevkov, kar ga na produkcijski ravni razlikuje od utrjenih nevladniških struktur, delujočih na polju liberalnega feminizma (v umetnosti), še bolj kvalitativna razlika pa izvira iz bolj skupnostno naravnanega in s tem tudi politično vpetega organizacijskega načina.

»Vedno imate nekoga, ki je ob vas. Jaz sem imela svoje queer ljudi«
Dogajanje se je začelo v Klubu Gromka s projekcijo filma Še enkrat (Još jednom, 2014, 62') v režiji Ane Opalić in Noah Dalije Pintarić, ki smo ga v Ljubljani že lahko videli v okviru 3. festivala Lezbična četrt. Film obravnava osebne intimne zveze in povezave, a pri tem ne pozabi na njihovo širšo umestitev. Skupina petih protagonistk, režiserki in Ivana Kovačić, Helena Janečić in Mima Simić (večino smo spoznali tudi osebno v pogovoru, ki je sledil projekciji), se je odločila snemati utrinke iz svojih življenj v obdobju sedmih let, s poudarkom na dokumentiranju pogovorov o partnerskih razmerjih in introspektivnem pogledu nanje. Iz obsežnega materiala je nastal film, ki ponudi nekakšen pregled različnih pogledov, izkušenj in situacij (zaljubljenost, spremembe partneric, prekinitve odnosa, daljša razmerja, pomanjkanje časa za intimnost in nasploh druženje). Ti se nanašajo predvsem na lezbična razmerja in en primer trans-osebe, kar je po eni strani drugotnega pomena, saj dokumentira običajne zagate katerega koli (ljubezenskega) razmerja med dvema osebama, po drugi strani pa je »afirmacija manjšinske spolne usmeritve« v filmu, upravičena s poskusom ozaveščanja problematike njene stigmatizacije.

Po besedah udeleženk pogovora ima to velik pomen na Hrvaškem, kjer je konservativizem prepričanj zelo navzoč in se občasno kaže tudi v nasilnem izražanju nasprotovanja »nenaravnim« oblikam vedenja. V tej zvezi je v filmu upravičeno uporabljena dokumentacija znane splitske parade ponosa, ki je filmu dodala zavedanje o družbeni razsežnosti obravnavane tematike, saj prikazane osebne izpovedi same po sebi niso »posebne«, posebna je le njihova umeščenost v širši družbeni kontekst. Še enkrat – naslov filma govori pravzaprav o ponavljajočih se poskusih iskanja trajnih partnerskih razmerij – tako ponudi dragocen pogled na nestalnost partnerskih razmerij, travme, ki iz nje izhajajo, a tudi neobremenjeno, humorno skico neke mikroskupnosti, ki zelo dobro odraža bolj ali manj prikrito zatiralsko logiko sodobne družbene ureditve. Izjava Ivane, ene izmed udeleženk filma, v naslovu tega razdelka pa govori o dragocenosti socializacije in samoorganizacije v teh pogojih.

»Prava« ženska
Predstava Fem TV 3.0 je bila na odru Menze pri koritu, ki je bil uokvirjen v obliki televizijskega zaslona, z nekaj gumbi za upravljanje. Tretji v seriji burleskno-kabaretskih nastopov s skupnim naslovom Fem TV (dva sta se odvila leta 2012) se poigrava s poneumljanjem gledalcev, ki ga dostikrat izvajajo televizijske vsebine, kot so poročila, različni šov programi ali kvizi. V njih pazljiva poslušalka pogosto lahko zasledi tudi seksistične in šovinistične izjave voditeljev. Prav teh so se lotile protagonistke predstave Ana Čigon, Eva Jus, Jasmina Klančar, Tamara Klavžar, Slobodan Malić, Tadeja Pirih, Martin Ukmar in Danijela Zajc in jih uprizorile kot preprosto, a inteligentno travestijo, ki je uspešno sprožala osvobajajoči smeh gledalk. Tako smo iz poročil, ki jih je prebrala bradata voditeljica, izvedeli, da je bil pravkar odpovedan festival ženstvenosti v Cankarjevem domu, da je Tina Maze med tekmovanjem v nekem trenutku pač prdnila, vremenska napoved pa je bila precej slaba – iz Nemčije se je namreč proti Grčiji pravkar širil orkan.

Šov, ki je sledil poročilom, je vodil lucidni voditelj Mario Glumić, ki trem izrazito navdihnjenim in prizadevnim tekmovalkam ni niti najmanj prizanašal in jih je na koncu hladno odslovil. Tej »oddaji« je sledila skupinska telovadba, ki je na komičen način izpostavila ideale telesne pripravljenosti, proporc in videza nasploh, ki naj jim ženske slepo sledijo, če želijo biti sprejete, cenjene in uspešne (v navezovanju stikov z moškimi). Naslednji nastop pa je poudaril neko drugo verzijo ženskosti – moč preobrazbe iz gospodinje v čarovnico akrobatko, ki še kako obvlada letenje na metli. Biti ženska pomeni biti bolj izpostavljena potencialnemu telesnemu nasilju, a to še ne pomeni, da je treba sedeti križem rok – obstajajo namreč učinkovite tehnike samoobrambe, ki pa imajo predvsem učinek treniranja samozavesti in opolnomočenja v skupnosti, kar so nam na duhovit način pokazale protagonistke naslednje točke predstave.

V ta, dobro povezan niz neobremenjenih nastopov se je lepo ujela tudi oddaja Prava ženska. V njej se tri tekmovalke trudijo ustreči »strokovnim« merilom in biti najboljše, ko gre za način hoje, videz in nasploh podobo »prave« ženske, medtem ko jih ocenjuje tričlanska strokovna žirija, sestavljena iz modnega guruja, odlične poznavalke ženske duhovnosti in modrega doktorja, ki odlično obvlada pravila ženstvenosti. Seveda jim vsem spodleti, saj sta žirija in voditeljica oddaje neizprosno strogi. Sledi še odprt telefon, gledalke kličejo doktorja v studio, ta pa jim deli vrhunske nasvete za rešitev najrazličnejših osebnih težav.

Tea Hvala obravnava Fem TV v eseju Working on Gender, New Burlesque and Cabaret in Ljubljana in izpostavlja namerno neprofesionalnost nastopajočih in humor kot najmočnejše kritično orodje za politizacijo prezrtih tem. Trashestetika predstave Fem TV 3.0 ni le njena rdeča nit, temveč je predvsem način vzpostavljanja stališča do fenomena medijskega popačenja stvarnosti, s poudarkom na kritiki izkrivljene podobe ženskega telesa in vloge ženske kot zgolj objekta, ki služi tako dobičkonosni industriji lepote kot odkritemu perpetuiranju patriarhata.

Pankovski vložek
Koncert reškega tandema Leifert, ki je sledil predstavi, je izžareval močno reminiscenco na reški pank 80. let, občasno nas spominjajoč na liriko (pretežno) ženske novosadske skupine Boye, ki je bila dejavna med letoma 1981 in 1997. Močno retrospektivno naravnanemu, pretežno minimalističnemu zvoku ženskega vokala, basa in elektronske podlage, ob ustrezno angažiranih besedilih ni manjkalo kontekstualnih povezav s sedanjim trenutkom, tako na ravni vsebine pesem kot z vidika depresivno-melanholičnega izraza, ki je odločno vzdrževal nujni pankovsko uporniški statement.

Ženstveni fantje, možate punce et al.
Naslednji dan festivala smo ob istem odru spremljali drag queen performans Vala Tanz, kraljica noči, ki k nam prihaja iz Poljske. »Ženstveni fantje in možate punce, dobrodošle, strahove pred zajebavanjem s spolom pa raje pustite doma,« je pisalo v napovedi dogodka, ki je povsem upravičil svoj namen. Humor Vale Tanz je rahlo zahteven, saj se izogiba komičnosti na prvo žogo, pri tem pa se dejavno poigrava s samo formo scenskega nastopa, ki jo občasno tudi »poruši«, denimo z ležernim zapuščanjem prostora skozi izhodna vrata. Njen ples, interakcija z občinstvom ali branje slovenske poezije iz gratis knjižice, pobrane na Adrijinem letalu, ustvarjajo nekakšno lucidno mešanico koščkov zasebnega in načrtno zabavnega. Njen humor je obenem zahteven in povsem banalen, kar lahko zmede le tiste, ki v obisku tovrstnih nastopov vidijo priložnost za lahkotno zabavo na račun »čudaškosti«.

Projekcijam filmov Čakajoč Axla in Božja napaka, o katerih smo že pisali v prispevku o Festivalu LGBT filma, je sledila debata z naslovom Trans – iz osebnega v družbeno, ki so se je udeležile in udeležili Andrea Celija, Anja Koletnik, Axel, Eva Matarranz in Salome, povezovala pa jo je Tadeja Pirih. Poleg tega je festival ponudil še nekaj debatnih dogodkov: pogovor o obstoječih gradbenih ženskih iniciativah, ki je sledil predstavitvi Ženske gradijo za ženske Olge Boldcrayon; delavnico Lezbični partnerski odnosi Tijane Popivode in Dragane Vujinović; predavanje Intersubjektivnost Jessice Benjamin Ane Makuc; delavnico Izkušnja nasilja zato, ker sem ženska/lezbijka/queer/trans … Arundi Spasojević in Sandre Arsovske; Pripovedovanje ob ilustracijah – za velike in male ob razstavi Alenke Spacal v galeriji Alkatraz Ilustracije za pravljico »Kako ti je ime?«.

Osmi marec, mednarodni dan žensk, je zaznamovalo več festivalskih dogodkov. Na Prešernovem trgu sta tako bila že dopoldne razstava in performans Vstajniških socialnih delavk Predstavitev feminističnega koledarja »Gospodinja, vladana, seksi mačkica«, ki jima je zvečer sledila projekcija dokumentarnega filma o akcijah te skupine, v [A] Infoshopu na Metelkovi. Feministični pevski zbor Z'borke je sklenil serijo nastopov na Menzinem odru z repertoarjem sedmih pesmi, ki, kot pravijo same, »ženske postavlja v središče, krepi solidarnost in ozaveščenost ter poziva k sproščenemu, zadovoljnemu in neheteronormativnemu dojemanju sebe in drugih«. Posebno pozornost občinstva je pritegnila Hrabra feministka, pesem odpeta na glasbo znane partizanske pesmi Mlada partizanka.

Seksizmi leta
V prijetni glasbeni družbi lucidno-družbenokritične pesnice, skladateljice in kantavtorice Ksenije Jus in njenega spremljevalca na kitari Blaža Grma smo nato počakali na sklepno dejanje festivala, podelitev nagrade Bodeča Neža 2015, ki vztrajno opozarja na prikrite in odkrite seksistične izjave, ki po objavi v medijih v večini primerov ostanejo nereflektirane in nekritizirane. Posebna »nagrada« žirije Rdečih zor gre tokrat Simoni Fišer Kralj, asistentki na Biološkem inštitutu Jovana Hadžija ZRC SAZU, za izjavo, ki vsebuje tudi te besede: »Ženske namreč razmišljajo o potomstvu, moški, ki imajo zaradi testosterona tudi večji libido, pa v lepih ženskah obenem prepoznavajo zdrave ženske, primerne za potomstvo. Da so lepe ženske bolj zdrave, je tudi statistično potrjeno.« Po mnenju občinstva si je za »najboljšo« izjavo »nagrado« bodečo nežo zaslužil Milan Kučan – neko novinarsko vprašanje je preusmeril z vprašanjem »Niste še poročena?«, ko pa mu je novinarka odgovorila z »Ne«, ji je nekdanji predsednik države toplo priporočil: »No, s tem se ukvarjajte.« Vse za »nagrado« nominirane seksizme najdete na portalu Spol.si.

Tovrstna znanstvena dognanja in izkazana omika državniške avtoritete so odraz družbene realnosti, ki jo protagonistke in protagonisti mednarodnega feminističnega in queerovskega festivala Rdeče zore razumejo dovolj resno, da jo lahko obravnavajo na poglobljen ali humoren način. Prispevek festivala k relativizaciji (družbenega) spola kot identifikacijskega orodja za ohranjanje obstoječe ureditve družbe kot tudi k vedno aktualnemu boju zoper zatiranja vseh vrst na spolni podlagi je tako (še vedno) nedvomen.