Vaša ocena: 
Ocena 4,1 od 11 glasov
Ocenite to novico!
Odbor za svetovno dediščino organizacije Unesco je na seznam spomenikov svetovne kulturne dediščine dodal osem novih spomenikov.
Sloveniji najbližji novi spomenik je Stari Grad na otoku Hvar, kulturna pokrajina, ki je ostala bolj ali manj nespremenjena vse od kolonizacije jonskih Grkov v 4. stoletju pred našim štetjem. Med spomeniki, za katerih priznanje si je katera od držav še posebej dolgo prizadevala, so zagotovo berlinske stanovanjske soseske, vrhunski primer stanovanjske arhitekture obdobja modernizma. Zanimiv je tudi naslednji spomenik, historični center San Marina vključno z goro Titano, saj je to prvi spomenik, ki prekriva znaten del ene same države.
Renesančni urbanizem in baročna umetnost vojskovanja
Na Apeninskem polotoku najdemo še en novi spomenik. To sta mesti Mantova in Sabbioneta, primera dveh različnih renesančnih pristopov k urejanju mest. Slovaška je uspela s kandidaturo lesenih cerkva v slovaškem predelu pogorja Karpati; gre za dve rimskokatoliški, tri protestantske in tri pravoslavne cerkve, zgrajene med 16. in 18. stoletjem. Iz istega obdobja izvira tudi novi francoski spomenik. To je tako imenovana Vaubanova obrambna črta oziroma niz 13 skupin utrjenih zgradb in drugih struktur, ki predstavljajo vrhunec dela Sébastiena Le Prestra de Vaubana (1633-1707), vojaškega inženirja v službi kralja Ludvika XIV.
Trije neevropski kulturni spomeniki pa so zgodovinski mesti Melaka in George Town v Maleziji, kmetijsko območje Kuk na Papui in Novi Gvineji ter indijske gorske železnice, med katerimi še posebej izstopa 96 kilometrov dolga železniška proga Kalka Shimla, zgrajena sredi 19. stoletja.
Vojaški podvig enega samega človeka
V nizu novih spomenikov svetovne kulturne dediščine morda velja nekoliko podrobneje predstaviti Vaubanove utrdbe, saj gre vendar za podvig, katerega realizacijo je spodbudila genialnost ene same osebe. Pod nadzorom Sébastiena Le Prestra de Vaubana so med letoma 1667 in 1707 obnovili in utrdili obrambne strukture okoli 300 francoskih mest, na novo pa so zgradili 37 trdnjav in utrjenih vojaških pristanišč. Vaubanove značilne utrdbe so imele zvezdasto obliko z več nizi jarkov in utrjenih notranjih zidov. Ti so bili po pravilu zgrajeni iz lokalnih gradiv - v severni Franciji, kjer je Vauban pustil največji pečat, je bila to predvsem opeka - in niso pustili nobenih 'slepih točk', v katere bi se lahko skrili sovražni vojaki. Vauban je vedno skušal čim bolje izrabiti naravne danosti vsakokratne obrambne točke. Naravna pobočja in reke je kot dopolnilo grajenih komponent vključil v svoje obrambne sisteme, ki jih občudujejo tudi sodobni vojaški strategi.
Ključna naklonjenost Sončnega kralja
Vauban je razvijal tudi strategijo osvajanja utrdb s pomočjo gradnje vzporednih jarkov, ki je v svojem bistvu ostala nespremenjena vse do 20. stoletja. Idejo zanjo naj bi Vauban sicer dobil pri Turkih oziroma v njihovem osvajanju Herakliona sredi 17. stoletja. Pomembno pa je priznati, da Vaubanovega uspeha ni porodila le njegova genialnost, pač pa je bilo bistveno tudi zaupanje, ki mu ga je namenjal Sončni kralj. Ta mu je dal na voljo vse može in vsa denarna sredstva, ki jih je Vauban zahteval.
Tako je nastal obrambni sistem, ki je Francozom med drugim služil v Napoleonovih vojnah in v veliki prusko-francoski vojni (1870-1871). Vaubanove utrdbe so v širšem evropskem prostoru pomembne tudi zato, ker pomenjo vrhunec klasičnih utrdb; te sicer s prebojem novih vojaških tehnologij oziroma z začetkom modernega načina vojskovanja v prvi svetovni vojni postanejo neuporabne. A mit o Vaubanu ostane živ, njegov sistem pa med drugim spodbudi tudi misel na nujnost gradnje sodobnejše obrambne linije. Nastala je Maginotova linija.
Kar se tice zadnjega stavka:
"Nastala je Magonotova linija." Pravilčno je Maginojeva (Andre Maginot), po poslancu, ki si je prizadeval za izgradnjo obrambne crte na vzhodu.