Na zavodu za varstvo kulturne dediščine te očitke zavračajo in pravijo, da je za podražitev kriva občina sama, saj pred obnovo ni poskrbela za popoln načrt. Glavna obravnava na koprskem okrožnem sodišču je sicer še deleč, saj današnjega poravnalnega naroka niso sklenili in se bo nadaljeval 24. aprila.
Zagovorniki obeh strani so bili zaradi stanja obeh strani redkobesedni. Čeprav je zagovornik piranske območne enote ZVKDS-ja Primož Cegnar pojasnil, da morajo imeti javni porabniki, kot je zavod, "za kar koli" soglasje vlade oz. pristojnega ministrstva, se bosta občina in zavod sešla in poskusila najti dogovor. Cegnar tudi ni izključil, da poravnava vendarle bo.
Na zavodu menijo, da škoda, ki jo navaja občina, nima podlage v predloženih dokumentih. "Za to, da so bili spremenjeni kulturnovarstveni pogoji in pozneje soglasje, trdimo, da je odgovornost na strani občine, ker so za stanje vedeli," pojasnjuje odvetnik. Na podlagi dokumentacije v zavodu razumejo, da so na občini vedeli, da bo treba pridobiti novo kulturnovarstveno soglasje, še preden so prvič vložili zahtevek.
Primož Cegnar je še dodal, da "zavod odloča glede podanih kulturnovarstvenih pogojev le v okviru zahtevka, ki ga poda tisti, ki zahteva to soglasje". Poleg tega je vprašanje, ali je občini dejansko nastala škoda, dodaja.
Prenovo zavlekle tudi tehnične težave
Prenova ribiškega mandrača v Piranu se je več kot leto dni po roku končala leta 2012. Slabe štiri milijone evrov vreden projekt so namreč spremljali tehnične težave in zaplet z dodatnimi spomeniško-varstvenimi pogoji, zaradi česar so dela za nekaj mesecev zastala, projekt pa se je končal več kot leto dni po roku. Obnovitvena dela so med drugim obsegala poglobitev morskega dna, sanacijo zahodne obale malega mandrača, obalo glavnega valobrana in 3.300 kvadratnih metrov tlakovanih površin. Opravili so rekonstrukcijo dveh pomolov, uredili in opremili so priveze ter nanje postavili priključne omarice za oskrbo plovil.