Drugo
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 61 glasov Ocenite to novico!
Filip Jurkovič
Filipa Jurkoviča so hčerke opisovale kot ljubečega in dobrega očeta, iz dnevnika pa je razvidno, da je bil domiseln, sposoben, pravičen in pokončen človek. O njegovem otroštvu dediči ne vedo veliko. Bil je nezakonski sin Terezije Jurkovič in graščaka Karla Pichlerja Edlerja Ritterja von Gamsenfelda, ki je imel manjši grad v Gornji Radgoni (danes je tam ohranjena samo še klet z vinskimi sodi). Po očetovi smrti je bil Filip menda vabljen tudi na zapuščinsko obravnavo, vendar se zaradi ponosa, ker ga oče v času življenja ni priznal, te ni udeležil. Foto: Arhiv družine Weixler
       Ako človek premisli, komu je vendar podoben, da se tako sovražimo, in vendar imajo še vojaki tako globoka čustva za prijateljstvo, zakaj se tisti, ki imajo korist od tega strašnega klanja, sami med seboj ne bojujejo, preostali narod pa naj pustijo pri miru?       
 Iz dnevnika Filipa Jurkoviča
Filip Jurkovič
Dnevnik inženirja, ki je večji del služenja poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte, ponuja dragocen vpogled v strahote, ki so jih prestali vojaki, njihova razmišljanja, uničenje in pomanjkanje. Obenem pa je tudi izpoved o izjemnem sočutju in tovarištvu, ki so ga izmučeni vojaki pokazali celo v najtežjih trenutkih. Foto: Arhiv družine Weixler
Filip Jurkovič
Vojak Jurkovič na 360 straneh popisuje skoraj štiri leta, ki jih je v prvi svetovni vojni prebil na treh različnih frontah - najprej soški, nato vzhodni in pred končno vrnitvijo domov tudi na zahodnem bojišču. Foto: Arhiv družine Weixler
       Šele sedaj sem se zavedel in mogel trezno premisliti, kaj je to napad (bajonetangrif). Grozota in neka divjost obdaja človeka, ker pri napadu med klanjem nima časa pomagati ranjencem, ki ležijo kakor snopje na njivi, nekateri grozno razmesarjeni – in eni molijo, drugi kličejo ženo in otroke, ali očeta, ali mater, tretji grozno preklinjajo, drugi spet prosijo usmiljenja, spet drugi krčevito stiskajo na ustnice fotografije in zraven točijo solze, spet drugi prosijo pomoči in jočejo kakor majhni otroci ter nam naročajo zadnje pozdrave svojcem in ponujajo razna pisma in druge raznovrstne spomine, da jih izročimo njihovim dragim domov. Kateri pa pride iz takšnega »Bajonetenangrifa« zdrav, je ves mršav, grozen v očeh, neusmiljen in divji je njegov obraz in je v takem trenutku bolj grozen kakor najbolj divja zver. Skratka, ni človeku podoben.       
 Iz dnevnika Filipa Jurkoviča
Dnevnik Filipa Jurkoviča
Knjižna izdaja Jurkovičevega dnevniškega zapisa je zanimivo branje za vse ljubitelje zgodovine, ki jih zanima čas prve svetovne vojne. Pogled na vojno dogajanje skozi vojakove oči pa je obenem neprecenljiv zgodovinski vir za proučevanje tega štiriletnega obdobja, ki je svet postavilo v realnost 20. stoletja. Foto: MMC RTV SLO
       Za razmere v Rusiji je žalostno dejstvo, da se po vaseh ne najde šol za ljudsko izobrazbo. Cerkve so tudi vse lesene z nizkimi stolpi in nizke v notranjosti, običajno so majhne, vendar od znotraj lično okrašene z razno rezbarijo in stenskimi slikami. Posebno glavni oltarji na tujca narede zelo prijeten vtis. Na zunaj so otožne in ni primere tisti skrivni privlačni sili, kakor jo imajo naše cerkve. Vse skupaj tukaj, narava, človek in cerkev, je jako prosto in to vse skupaj se sijajno ujema, v nas pa vzbudi mučno dolgočasje. Dejstvo je, da stoji ubogi ruski kmet na jako nizki stopnji, ni šole in drugih kulturnih ustanov, da bi se izobraževal, in ker nič ne čita, tudi nič ne zna. In v tem je temelj njegovega zadovoljstva in pasje ponižnosti, in tudi neverjetne lokavosti.       
 Iz dnevnika Filipa Jurkoviča
Filip Jurkovič
Vojne posledice, hiša blizu Jurkovičevega stanovanja, približno 500 metrov zahodno od Kolonije Ozierany na vzhodnem bojišču, 29. junija 1917. Foto: Arhiv družine Weixler
       Danes sem bil opozorjen po naših podčastnikih, da hodijo naši Bosanci na skrivaj h klavnici iz zemlje izkopavat živalska čreva in druge odpadke, ki jih tamkajšnji vojaki mesarji zavežejo in zakopljejo v zemljo. Zvečer sem napravil nenadoma preiskavo pri Bosancih in smo našli deloma polne "Brotsacke" te smrdeče mrhovine, drugi pa so si skrivaj kuhali to nesnago v jedilnih skledah in jedli z neverjetno slastjo. Na moje vprašanje, zakaj da to delajo, saj lahko zaradi zastrupljenja vsi umrjejo, mi soglasno odgovorijo: "Prosim gospod delovodja, umrl bom od lakote." Grozen je ta pogled na te uboge ljudi in smrdečo mrhovino, ki so jo prisiljeni jesti in naš Kohn ne stori niti koraka, da bi olajšal to strašno gorje – lakoto. To je prekleta pravica, in ker je ta pravica na naši strani, moremo zmagati?       
 Iz dnevnika Filipa Jurkoviča
Filip Jurkovič
Posebej dragoceno dopolnilo je fotografsko gradivo, saj so se poleg dnevnika ohranili štirje zajetni albumi razglednic, ki jih je Jurkovič ženi in otrokom pošiljal z bojišč. Te bi sicer zahtevale posebno izdajo, izbor najbolj reprezentativnih pa je lepo in obenem zgovorno dopolnilo Jurkovičevim besedam. Foto: Arhiv družine Weixler
       Danes smo službe prosti in sem ta cel dan porabil za to, da sem si točno ogledal bojišče, na katerem se je do danes vršila najhujša svetovna vojna […] Kako je svet od granat opustošen v tej okolici, luknja pri luknji, to zoperstavlja vsako fantazijo in popis, to se mora samo fotografirati in samo videti. Sploh so imeli Angleži povprečno več in mnogo težje artilerije tukaj kakor Nemci, ker to se takoj opazi pri prekoračenju prve bojne črte. Vasi, trgi in drugi drevesni nasadi in znaki prejšnjega človeškega bivanja pa se sploh ne poznajo. Vse je zginilo s površja zemlje in se drugo ne vidi kakor kup šote brez vsake oblike. Razvaline in razdejanje, kamor vidijo oči, ter svet, kolikor ni od granat, toliko od pionirjev strašno razkopan in uničen. Koliko človeške sreče in blagih spominov je tukaj strto v prah in pepel!? Dvomim, ako je bilo zgodovinsko razdejanje Jeruzalema po Rimljanih hujše opustošenje, kakor je tukaj.       
 Iz dnevnika Filipa Jurkoviča
Filip Jurkovič
Zapis popelje na bojišče, v strelske jarke, v vojašnice, polne podgan in insektov, med skorumpirane polkovnike, lačne, premražene, izmozgane vojake in prestrašeno prebivalstvo. Foto: Arhiv družine Weixler
       Moje srce vas globoko obžaluje, vi predragi tovariši, ki tukaj spite, in čutim vse vaše srčne bolečine, ki so Vas pred smrtjo obdajale. Ah, tovariši, vojska je grozna in preklet bodi na veke tisti, ki je tisto prvi začel. Danes ste dali vi življenje, jutri morda mi, zato počivajte sladko. V Bogu pridemo tudi mi gotovo za vami, kateri dan in uro, pa vam, ljubi tovariši, ne znam odgovora, zato na svidenje v Večnosti.       
 Iz dnevnika Filipa Jurkoviča

Dodaj v

"Pa zbogom, junaki." Dnevnik slovenskega vojaka iz prve svetovne vojne.

MMC izdal knjigo z dnevniškimi zapisi Filipa Jurkoviča
15. november 2017 ob 06:41
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Vsaka moja tolažba je bila zaman in tako sva se oba ločila z veliko bridkostjo v srcu. A tako je moralo biti, ker sem pričakoval, da se moji družini življenjski pogoji izboljšajo – posebno po srečno končani vojski."

S temi mislimi v srcu se je septembra leta 1914 od svojih najbližjih poslovil Filip Jurkovič, gradbeni delovodja iz Gornje Radgone, ki je bil kot preštevilni drugi vojaki v začetnih mesecih prve svetovne prepričan, da bo spopad kratkega značaja, zmaga pa zagotovljena. V stoletju, ki je sledilo, nas je preveč dogodkov izučilo, da sta srečen konec in vojna v resnici nezdružljiva pojma, Jurkovič in njegovi soborci so lekcijo izkusili na lastni koži.

Jurkovič se je tega žalostnega dne, 13. septembra 1914, z železniške postaje na Jesenicah poslavljal od sina Filipa in se podal štiri leta dolgemu boju za preživetje naproti, ki ga je vestno popisoval v svojem dnevniku. Popisal je 360 strani, ki so danes dragocen zgodovinski vir za razumevanje tistega časa, zato smo se na MMC-ju odločili, da ga izdamo v knjigi.

Vrhunec in sklep MMC-jevega zaznamovanja stoletnice velike vojne
Pa zbogom, junaki. Vojni dnevnik Filipa Jurkoviča (1914-1918) je projekt, s katerim MMC RTV Slovenija počasi sklepa projekt, ki ga je zagnal leta 2014 ob stoletnici začetka prve svetovne vojne. Zaznamovanju obletnice tega pomembnega in prelomnega zgodovinskega dogodka smo posvetili spletno mesto, katerega jedro predstavljajo majhne in velike zgodbe ljudi, ki so se pred stoletjem znašli v neusmiljenem vojnem kolesju. V obliki razglednic, pisem, fotografij in drugega gradiva so jih z nami delili njihovi potomci, ki so leta hranili te drobcene, a zgovorne koščke zgodovine, ne zgolj zaradi spoštovanja družinske zapuščine, temveč tudi v želji, da vse tisto, kar so njihovi predniki prestali, ne bi nikoli poniknilo v pozabo, ampak nam ostalo v večen opomin.

Svoj izvod dnevnika lahko naročite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.


Dragocen zgodovinski vir z bogatim slikovnim gradivom
Podobnim hotenjem se moramo zahvaliti, da lahko danes prebiramo besede, ki jih je pred stotimi leti v težkih okoliščinah obstreljevanja, pomanjkanja in lakote zapisoval Filip Jurkovič (1877–1938). Gre za izjemen dnevnik, ki ga je avtor v času vojne sicer dopolnjeval na posamezne lističe, po vrnitvi domov pa te z lepo, čitljivo pisavo prepisal v zvezek. Ker je bila izvirna vezava dnevnika v preslabem stanju, jo je dal njegov vnuk, gospod Dušan Weixler, restavrirati, pri tem pa poskrbel, da nove platnice in celotna podoba ustrezajo izvirniku. Poleg dnevnika so se ohranili tudi štirje dragoceni albumi, ki so posebne vrste dragocenost, saj hranijo zajetno zbirkov fotografij oziroma razglednic, ki jih je Jurkovič redno pošiljal svoji družini. Ker bi reprodukcija vseh fotografij zahtevala posebno knjigo, smo izmed teh izbrali nekaj najbolj reprezentativnih podob Jurkoviča, vojakov njegove enote in krajev, skozi katere ga je nesla pot.

Jurkoviča je vojaška suknja popeljala na tri fronte – soško, vzhodno in proti koncu vojne še na zahodno bojišče. Ker je bil kot inženir izredno iznajdljiv in je imel veliko tehničnega ter gradbenega znanja, je bil januarja 1915 kmalu povišan in premeščen na položaj četovodje delovnih oddelkov. Ves čas vojne je nato kot inženir poveljeval moštvu in gradil različne objekte ter infrastrukturo, ki je bila potrebna za vojaške potrebe – od strelskih jarkov do cest in železnic.

Redka izpoved vojaka, ki je doživel tri bojišča
Jurkovič je le eden izmed številnih vojnih veteranov, ki so nam zapustili dnevniške zapise. V stotih letih se jih je nabralo kar nekaj, slovenski knjižnični katalog jih vsebuje okoli 130, kar pa zagotovo ni ne točna ne končna številka, opozori zgodovinarka Petra Svoljšak z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC-ja SAZU-ja, kjer so zaslužni tudi za prepis dnevnika. "Zato pa je Jurkovičev dnevnik morda eden redkih, ki pripoveduje o vojaški poti slovenskega vojaka med vzhodno, soško in zahodno fronto, in zagotovo eden redkih, ki tako podrobno pripoveduje ne le o vojni, temveč o ljudeh, navadah, delu, naravi, o vsem, kar je pomembno opredeljevalo vojaško življenje," razloži.

Zgodovinarko, ki svojo strokovno pozornost že leta usmerja v čas prve svetovne vojne, so v dnevniku prevzeli predvsem opisi narave, ljudi, njihovih noš, tudi popolnoma bojnih dogajanj; pa dolge in neskončne poti, na primer zadnja z vzhodne na zahodno fronto. "Včasih si, bolj po neumnosti, misliš, pa saj kdaj v življenju bi si lahko neki Jurkovič privoščil takšna "potovanja", kot jih je imel, žalostno, možnost živeti med vojno. In na tem mestu se vprašaš, ali je dopustno vojno razumeti kot kakršno koli pozitivno priložnost," razmišlja Petra Svoljšak.

Knjigo bomo predstavili na Knjižnem sejmu v Cankarjevem domu in na valovih 3. programa Radia Slovenija – Programa Ars. V soboto, 25. novembra, bodo med 16.30 in 17.30 okoliščine nastanka in vsebino knjige osvetlili vodja Založbe ZKP RTV Slovenija Mojca Menart, avtorjev vnuk Dušan Weixler, zgodovinarka Petra Svoljšak in urednica izdaje Maja Kač.

Pogovoru bo sledila radiofonska predstavitev Vojnega dnevnika v režiji Alena Jelena, v kateri bo odlomke iz dnevnika interpretiral Ivan Lotrič, živo glasbeno refleksijo nanje pa bo prispeval multiinstrumentalist Tomaž Rauch.


Zares so poleg srhljivih opisov boja in pustošenja, ki ga je za seboj pustilo orožje, posebej presunljive refleksije, ki se jim je Jurkovič prepustil v tistih redkih trenutkih miru in tišine. "Ako človek premisli, komu je vendar podoben, da se tako sovražimo, in vendar imajo še vojaki tako globoka čustva za prijateljstvo, zakaj se tisti, ki imajo korist od tega strašnega klanja, sami med seboj ne bojujejo, preostali narod pa naj pustijo pri miru," je razmišljal, ko so ob božiču leta 1915 vojaki na obeh straneh soške fronte za tisti večer sklenili premierje in solznih očeh prepevali nabožne pesmi.

"Bodite srečnejše, kakor smo mi 'kulturni in civilizirani' ljudje"
Septembra 1916 je že na vzhodnem bojišču opazoval lastovice ob selitvi na jug in razmišljal takole: "S svojo milo pesmijo razložite tam v novem kraju tistim narodom, da naj se nikdar ne vojskujejo med seboj, ker ste same priča že tretjo leto, kaka strašna, neusmiljena in nadvse uničujoča je vojska. Tudi nam ste ljube in mile lastovice zmerom prepevale in krasno žvrgolele. Ali mi vas žalibog nismo ne poslušali niti hoteli razumeti in se v svoji zaslepljenosti koljemo naprej. Koliko sto tisoč jih je že padlo in koliko še njih bo po vašem odhodu? Ali se bomo še drugo leto videli ali bom že v večnosti? […] Srečno se od vas sedaj poslovim, mile moje tovarišice, in moje srce Vas bode ljubilo, dokler bom živ, in oprostite mojim slabostim in naj Vas varuje Stvarnik na Vašem daljnem poletu; bodite srečnejše, kakor smo mi 'kulturni in civilizirani' ljudje."

Dolga leta lakote
Tako kot je značilno za številne druge spomine in dnevnike vojakov tistega časa, je tudi Jurkovičev zapis poln omemb prehranjevanja, (ne)kakovostne hrane; na več mestih našteva, koliko in kaj so dobili jesti, pa tudi kakšna živila in po koliko so bila dostopna v mestih, kjer so bili nastanjeni. Takšni zapisi pričajo o pomenu, ki ga je imela hrana v pomanjkanju, ki si ga še danes težko zamislimo.

Zanimivo je, da je vojake pomanjkanje hrane spremljalo od prvega vojnega pohoda dalje, nam pove Petra Svoljšak. "Pišejo na primer o tem, kako so jim na Ogrskem ponujali jajca, kruh, slanino, ko se je železnica na meji med Ogrsko in Galicijo končala in so nadaljevali peš, so se začele tudi težave s preskrbo. Razmere so se zelo poslabšale v letu 1916 in dalje, ko je celotna monarhija zaradi antantne blokade padla v hudo gospodarsko krizo, ki so se ji pridružile slabe letine, izjemno ostre zime - te so celo onemogočile ali otežile prevoz po železnici." Vsa beda te vojske se je razgrnila po zmagovitem preboju v 12. soški ofenzivi, v katerem je avstro-ogrsko-nemška armada prodrla v rodovitni Furlanijo in Benečijo. "V kratkem času so pojedli in popili vse, kar so našli, celo konje so kopali v vinu, ko pa so zaloge pošle, je ta vojska padla v silno pomanjkanje, njihovo stanje je bilo tako bedno, da so se domačini spraševali, kako se lahko takšna vojska sploh še bojuje." Lakota, pomanjkanje, slaba preskrba so bili tudi nekateri izmed razlogov za vojaške upore v avstro-ogrski vojski leta 1918, trije od sedmih majskih uporov so bili upori nadomestnih bataljonov t. i. slovenskih polkov, še spomni Petra Svoljšak.

O pokvarjenih polkovnikih in izmučenih vojakih
Bolj kot se je vojna približevala koncu, bolj je Jurkovič kritičen do skorumpiranosti vodilnih vrst vojske in njene slabe organizacije, ki je do kosti izžemala vojake. Po drugi strani pa se ne more načuditi in prehvaliti nemške vojske in tamkajšnje utečenosti. "Dejstvo je, da je nemško vrhovno poveljstvo septembra 1916 prevzelo poveljstvo nad centralnima silama in je zavezništvo med obema armadama, bili so dejansko zelo pod vplivom nemškega vrhovnega poveljstva," pove Petra Svoljšak. "Jurkovič je odločitve avstrijskih poveljnikov zares razumel nekoliko pristransko, a tudi pod vplivom konkretnih, krivičnih, nadutih, nerazumnih odločitev poveljnikov, praviloma avstrijskih Nemcev, in je morda te odnose razumel tudi pod vplivom naraščajočih mednacionalnih napetosti v monarhiji. Pod vplivom teh dejavnikov in dejstva, da je vrhovno poveljstvo avstro-ogrske vojske moralo večkrat prositi nemškega zaveznika za vojaško pomoč in podporo, je morda prispevalo k Jurkovičevemu 'hvalospevu' nemške vojaške organiziranosti, ki je bila vsekakor učinkovita," doda.

Z vzhodnega bojišča so Jurkovičevo enoto poslali na zahod, v Francijo, kjer je bil v bojih ranjen - sreča v nesreči, ki mu je zagotovila vrnitev domov. Dnevnik sklene avtor popolnoma neosebno, s faktografskim povzetkom zdravniške diagnoze, dokumenta, ki mu je zagotovil vrnitev domov.

Zanj se je torej zgodba srečno končala, pa vendar, svet, v katerega se je vrnil, je bil spremenjen in osiromašen. O tem Jurkovič ne piše več in tudi sicer je v svojih omembah družine zelo zadržan, kar lahko razumemo kot posledico samocenzure ob vnovičnem prepisovanju in urejanju zapisov po koncu vojne. Jurkovič ni izjema, tudi drugi dnevniki so pisani z veliko mere zadrževanja in samocenzure. Že res, da so bili namenjeni njim samim in neke vrste zaupniki in sogovorniki, pa vendar je bila vedno možnost, da bi prišli v neprave roke zaradi različnih razlogov, predvsem seveda zaradi bojev in s tem ogroženega življenja, spomni Petra Svoljšak. Kot še pravi konec, kot ga zapiše Jurkovič, nikakor ni presenetljiv, ravno nasprotno, je zelo običajen. Dnevniki redko spregovorijo o tem, kako je bilo po vojni, kako so se vživljali v novo stvarnost, s kakšnimi travmami so živeli. "Kot da bi zaključili, ko so se vrnili in za seboj pustili vojaško življenje in začeli z novim ..."

Družina opora in zavetje pred vojno resničnostjo
Tudi do omemb najbližjih je zadržan in družino omenja na malo mestih, zato pa izvemo več o teh odnosih iz zasebnega dopisovanja, ki se je ohranilo na razglednicah. "Družina je predstavljala intimno vojakovo stran in zato verjetno ni sodila v dnevnik. Vojakom je predstavljala oporo, mu dajala trdnost in bila njihovo varno zavetje, torej ni bila del sveta, ki je bil predmet vojakovega dnevnika," pravi Petra Svoljšak.

Jurkovič se je pozneje bojeval tudi v spopadih za severno mejo, kjer je dogajanje prav tako marljivo popisoval, vendar pa se je dnevnik žal izgubil.

Prava junakinja žena Magdalena
Jurkovičev vnuk Dušan Weixler deda sicer ni poznal, saj se je rodil po njegovi smrti, po pripovedih tete Ize pa ga ima v srcu kot dobrega in ljubečega očeta. Sam je prepričan, da je bila v tej družini prava junakinja žena Magdalena (Trebec) Jurkovič (1883-1979). In tudi ded se je po njegovem mnenju z mislijo o materah in otrocih v dnevniku poklonil prav njej in njenemu trudu. Takole je ganljivo zapisal Jurkovič: "Zakaj je vendar sploh vojna in to strašno sovraštvo med ljudmi? Koliko solz in prečutih noči žrtvujejo uboge matere, da ohranijo te ljubčeke pri življenju – in pozneje, kakšno neverjetno samozatajevanje in žrtve prenaša zlata mati, da naredi iz otroka človeka. Pa pride vojska in država reče 'Pojdi v boj!', pa moraš iti, ako ne, si izdajalec in ustreljen. Kakšna ironija in samodrštvo; ko je bil moški otrok, ji nihče ni prispeval za oskrbo otroka, nihče ni materi bolečin in gorja olajšal, sedaj pa mora tista mati molčati in spet nji srce krvavi, ker vidi svojo ljubezen nesrečno in zmrcvarjeno po nalogu tistih, ki niso za vzgojo nič prispevali in niti drugače kaj pomagali. Kdor trdi, da je pravica na svetu, je neozdravljivo bolan na možganih – in v tem leži prekletstvo človeka, samo grabil bi in zlobno užival."

Dnevnik je pri ZKP RTV Slovenija izšel ob pomoči več strokovnjakov; v zgodovinski kontekst ga je umestil dr. Žiga Koncilija, pri uresničitvi pa so sodelovali tudi dr. Petra Svoljšak z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC-ja SAZU-ja, dr. Tomaž Lazar iz Narodnega muzeja Slovenije in mag. Marko Štepec iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Nemški del besedila je prevedla Renny Rovšnik, jezikovno pa je besedilo pregledal Rok Dovjak.

Da bi številke dobile obraz
Vrsta dogodkov, s katerimi so v Sloveniji in v svetu pospremili stoletnico velike vojne, je v ospredje postavila predvsem malega človeka, da bi z osebno zgodbo počlovečila statistiko in številkam dala obraz. Jurkovičev dnevnik to sliko dopolnjuje z osvetlitvijo tiste razsežnosti vojne, za katero se voditelji vpletenih sil ob sprejemanju odločitev niso pretirano zmenili. Popelje nas na bojišče, v strelske jarke, v vojašnice, polne podgan in mrčesa, med skorumpirane polkovnike, lačne, premražene, izmozgane vojake in prestrašeno prebivalstvo, zlasti pa med tiha, pronicljiva razmišljanja nič hudega slutečega gradbenega delovodje iz Gornje Radgone, ki ga je pri 37 letih povelje za štiri leta priklenilo ob bojišče. Morda mu je v redkih mirnih in tihih trenutkih prav dnevnik predstavljal edino zatočišče, kjer se je lahko prepustil premišljevanju o čudoviti pokrajini, ki ga obdaja, pa jo človek s srditim bojem razjeda, o svobodnih lastovkah, ki niso tako nespametne kot človek sredi te usodne morije, pa seveda o družini, ki ga čaka, da se vrne na za vselej spremenjen dom.

Maja Kač
Prijavi napako
Komentarji
StarajocaKost
# 15.11.2017 ob 07:01
Miham: Ja, pa zapisali so pa tudi to: Pa pride vojska in država reče »Pojdi v boj!«, pa moraš iti, ako ne, si izdajalec in ustreljen.
gremyus
# 15.11.2017 ob 08:05
Teli tovariši, če bi bili živi, bi pa znali hudičevo dobro povedati, ja, kako nemiselna je vojna. Podobno naši pričevalci. Dons so vsi tamladi zelenci pametni, pa se oborožujejo s tanki, raketami, podmornicami, ladjami, topovi, puškami ... karkoli leze in gre. Nihče pa ne razmišlja kam vse to vodi, v kakšen nesmisel. Vsi se samo prsijo in vlečejo nase svinec. Sramota za 21. stoletje in živi dokaz, da je človeštvo RES RES RES butasta rasa.
PONOS
# 15.11.2017 ob 08:48
Vse vojne so bankirske vojne.Walstreet,prej London.Vojna je velik posel.
Vojne so bile podprte z medijskim hujskaštvom ,logično mediji so v lasti peščice tako kot politiki.Vedno se najde razlog,rasa,vera,država,ideologija itd..Pomaga se z false flagi.Nato obvezna mobilizacija če se upreš ker si pameten te ožigosajo kot izdajalca zaprejo ali celo ubijejo....
eos
# 15.11.2017 ob 11:41
Knjigo bom z veseljem kupil.
Obenem pa čestitke celotni ekipi na MMC za projekt 1.sv. vojna.
Tak vsebinsko bogat projekt je vreden Prešernove nagrade za posebne dosežke.
Lahko bi izdali še eno knjigo, v kateri bi bili zbrani vsi MMC članki na tematiko 1. s.v.
Kouvran
# 15.11.2017 ob 09:00
Groza pohlepa in politike.
Še danes se to dogaja.
PONOS
# 15.11.2017 ob 08:42
1in 2 sv vojna največji nateg ljudi v zgodovini človeštva poleg ostalih vojn.Borili so se za peščico kinje takopridobila še višjo moč in prevlado ,financirali obe strani nato ko je bil tošelj poln odločili o zmagovalcu...to pa je tisti ki je bil dolgoročno bolj koristen.Za miilione mrtvihter trpljenje jim pa dol maha.Po kaosu lahko uveljaviš brez odpora svoj red.
dmevlja
# 15.11.2017 ob 07:59
Danes bi se spet klali, če bi bilo " potrebno ". Kaj imamo od svobode ki jo imamo, če pa se nam ne ljubi iti niti na volitve, bi se pa za volilno pravico spet borili, sedaj ko to pravico imamo, pa jo nočemo izkorstiti.
memento_mori
# 15.11.2017 ob 12:47
Kaj vi govorite, da Slovenci nismo branili domovine, ker je bila AO agresor? A za Soško fronto še niste slišali ali kako? Italijani so v več kot desetih ofenzivah poskušali zasesti naše ozemlje. Nešteto Slovencev je umrlo na naši zemlji, ko so branili naše kraje, za katere so vedeli, da jih Italija hoče zase. Se vam to ne sliši precej defenzivno?
In še nekaj. Umor prestolonaslednika je bil pred 100 leti legitimen Casus Belli. Vojna se je začela kot kazenski pohod nad Srbe.
PONOS
# 15.11.2017 ob 08:55
Še več velik posel pomaga ustvarit demona da ga izkoristi za cilje ter ga lahko kasneje z dobičkom uniči .Vložek proti dobičku je zelo majhen.To bi moral vedit vsak zemljan in vojn ne bi bilo več.Najnovejši primer je ISIS .Ustvarjen od istih ki ga baje uničujejo.Včeraj so sirske demokratske sile izpustile tisoče borcev ...itak .
BobPaisley1963
# 15.11.2017 ob 08:39
Ako človek premisli, komu je vendar podoben, da se tako sovražimo, in vendar imajo še vojaki tako globoka čustva za prijateljstvo, zakaj se tisti, ki imajo korist od tega strašnega klanja, sami med seboj ne bojujejo, preostali narod pa naj pustijo pri miru.

Tisti, ki se gledajo preko puškinih cevi, običajno nimajo nič drug proti drugemu. Ne znajo pa razmišljati s svojo glavo in zato so se pripravljeni žrtvovati za tiste, ki bodo imeli od tega na koncu koristi. Seveda ti svojih glav ne nosijo na prodaj. Za to so tu “ovce”!
Manos de Piedra
# 15.11.2017 ob 16:04
Habsburška monarhija je bila zgodovinsko gledano tudi domovina Slovanov. Ni vse čisto črno-belo. To je bila v prvi vrsti fevdalna tvorba, ki se je oblikovala na področju, ki je bilo pretežno slovansko. Šele v 19. stoletju se je začel po tej tvorbi širit germanski nacionalizem, ki pa nikoli ni prevladal, zaradi česar Avstro-Ogrska tudi ni postala del velike Nemčije. Med tremi silami, ki so takrat obvladovale to področje (Nemčija, Italija, A-O), je bila A-O daleč najmanjše zlo. Prav tako so nas Habsburžani zaščitili pred nastankom morebitne velike Madžarske, ki bi vase vsrkala prekmurske Slovence in Hrvate. A-O je bila tvorba, ki je bila zaradi ideologije nacionalizma 19. stoletja tako ali tako obsojena na propad, saj je bila utemeljena s srednjeveškimi koncepti kot so dežele in personalna unija, ne pa na suverenosti ljudstva in idejah "francoske revolucije". Dolgoročno so vsi računali, da bomo na tak ali drugačen način Slovani prišli do svojega.

Na drugi strani si imel Italijo in Nemčijo, ki sta že bili nacionalistični tvorbi in bistveno bolj agresivni v protislovanskih težnjah, za nas je bila še posebej aktualna italijanska grožnja. A-O je predstavljala na zahodu Slovenije obrambo pred Italijani. Treba je bilo branit mejo, da bi se lahko potem znotraj te meje otresli A-O. Takrat je bil pač to slovenski interes.

Kaj naj bi po vašem naredili? Pustili Italijanom, da pridejo do Ljubljane? Potem ne bi dobili ničesar in bi Jugoslavijo oblikovali brez nas, mi pa bi danes jokali, zakaj nismo na svetovnem prvenstvu.

Zgodovinska borba proti Italijanom na soški fronti (in še prej v okviru avstrijsko-italijanskih vojn) je Slovencem dala samozavest in občutek superiornosti glede Italijanov, kar se tiče vojaških sposobnosti. To je kasneje vlilo samozavest in pogum, da se je ohranilo slovenstvo tudi pod fašizmom in da se jim je v ljubljanski pokrajini uprlo, še pred tem se je uprl tudi TIGR.

Italijani so med prvi svetovno vojno videli, da se ni za hecat s Slovani, zato so tudi z nami potem med 2. svetovno vojno delali bolj v rokavicah. Naj se to sliši kakorkoli se hoče ampak bistvo soške fronte za Slovence je bilo, da se je streljalo na Italijane in da se jim je dalo vedet, kam spadajo.
Manos de Piedra
# 15.11.2017 ob 12:06
@kapljač:
"Največji , najbolj srčni, najbolj koristni vojaki so bili partizani v času NOB, v času druge svetovne vojni. Če želimo spoznati slovenskega človeka-heroja tistega časa , ki se je prvič v zgodovini boril za svoje interese in ne interes tujca , potem lahko prvo svetovno vojno zanemarimo, vsaj toliko časa , da predelamo snov iz časa NOB."

Najbolj herojsko je bilo bojevanje proti Turkom. Za bojevanje v srednjem veku in zgodnjem novem veku je bilo treba met bistveno več poguma in srčnosti, kot pa za moderno streljanje s puškami in skrivanje po gozdu. Poleg tega je borba proti Turkom trajala več stoletij, ne pa samo 4 leta.

Slovani z Balkama in naši sorodni narodi Madžari in Romuni (ogromno slovanske krvi, je drug jezik govorijo) smo si ime in ugled naredili v bitkah proti Turkom. Vitezi reda zmaja, hajduki, ogrska črna vojska Matije Korvina (sestavljena pretežno iz Slovanov) Zrinski, obleganje Beograda, bitka pri Sisku, bitka pri Monoštru... Osmanski imperij je bil takrat največja sila na svetu, vendar nikoli ni mogel pokorit nas Slovanov.
nocoment78
# 15.11.2017 ob 16:01
pohvalno Maja..zanimiv članek.
Jon Sneg
# 15.11.2017 ob 13:38
Slovenski vojaki v Avstro Ogrski armadi so se borili predvsem na Vzhodni fronti in na Soški fronti. Na Balkanskem bojišču je praktično sodeloval le en marš bataljon 87 pehotnega polka iz Celja. Na Vzhodni fronti so slovenski vojaki velikokrat doživljali mešane občutke, predvsem zaradi oddaljenosti od doma, simpatij do ruskih (slovanskih) bratov- predvsem pod vplivom Panslavizma, nesmiselnosti osvajalskih idej Avstrije ipd. Na Soškem bojišču pa so slovenski vojaki imeli občutek, da branijo rodno grudo pred imperialnimi težnjami Italije. Te slovenske sentimente do rodne grude so v agitiranju za vojno izkoriščale tudi avstrijske oblasti (ko je bilo treba propagirati za vpis vojnih posojil, oddajo kovin, obvezno oddajo živine in živeža,...).
Jon Sneg
# 15.11.2017 ob 10:56
Komaj so se rane Velike vojne zacelile, ko je svet pretresla do takrat najhujša gospodarska kriza, kar jih je pomnilo človeštvo. In Veliki vojni ter gospodarski krizi je kmalu sledila še hujša morija.
Ramus
# 16.11.2017 ob 12:50
Ljudje gledajo v zgodovino, da vidijo heroje, bitke, vojne...

Umetnost, kulturo, glasbo, razvoj,... tudi vojne, predvsem zato, da ne bi takih neumnosti ponavljali.
sani_hot
# 15.11.2017 ob 09:34
@Miham
takrat je ljudem domovina se nekaj pomenila

zaradi te vojske / vojne smo izgubili Primorsko, Notranjsko in Trst, ker ta vojska ni branila domovine ampak je bila agresor
mooodeeel
# 15.11.2017 ob 08:32
A to je bila tista vojna v kateri smo bili pod Avstroogrsko na strani agresorja?
pero-perica
# 15.11.2017 ob 09:32
StarajocaKost- se greš sončit ob ženevsko jezero
Manos de Piedra
# 15.11.2017 ob 12:30
@gremyus:
"Teli tovariši, če bi bili živi, bi pa znali hudičevo dobro povedati, ja, kako nemiselna je vojna."

Vojna je smisel človeštva, zato je tudi zgodovina sestavljena iz raznih vojn. Človek je ustvarjen za to, da se bori in tekmuje in to tudi iz njega izvleče največ. Imaš dosti pričevanj iz vojn s strani ljudi, ki so v vojni prepoznali smisel in ki jih je vojna izoblikovala v boljše ljudi. Preberi si kaj od Ernsta Jüngerja.

Imaš sicer vojne, ki so nesmiselne zaradi specifičnih razlogov, vendar to ne pomeni, da so bile vse vojne nesmiselne. 1. svetovna vojna je bila dobra stvar, ker smo v njej Slovenci dobili priložnost, da se izkažemo. Teh ljudi se nihče ne bi spominjal, če bi celo življenje životarili v mirnem življenju, tako kot se nihče ne bo spominjal ljudi iz zdajšnje Facebook generacije. Ljudje gledajo v zgodovino, da vidijo heroje, bitke, vojne...
silhuet
# 16.11.2017 ob 07:39
Žal o prvi - veliki vojni v šoli nisem slišal skoraj nič. Tako do osamosvojitve Slovenije nisem o tem niti kaj dosti razmišljal. Sem pa v osnovni šoli zvedel, več ali manj, vse o IISV in skoraj vse o turških vojnah v Srbiji in na Kosovu. To me sicer ni zanimalo, a pod prisilo oblastnikov tistega časa, sem se moral tega učiti. Da, veliko slabega so naredili komunisti v skoraj stotih letih vladanja.
Ramus
# 15.11.2017 ob 10:56
Moje srce vas globoko obžaluje, vi predragi tovariši, ki tukaj spite, in čutim vse vaše srčne bolečine, ki so Vas pred smrtjo obdajale. Ah, tovariši, vojska je grozna in preklet bodi na veke tisti, ki je tisto prvi začel. Danes ste dali vi življenje, jutri morda mi, zato počivajte sladko. V Bogu pridemo tudi mi gotovo za vami, kateri dan in uro, pa vam, ljubi tovariši, ne znam odgovora, zato na svidenje v Večnosti.

Darwinizem tistega časa je učil, da je vojna "biološka nujnost",...
kapljač
# 15.11.2017 ob 11:35
Največji , najbolj srčni, najbolj koristni vojaki so bili partizani v času NOB, v času druge svetovne vojni. Če želimo spoznati slovenskega človeka-heroja tistega časa , ki se je prvič v zgodovini boril za svoje interese in ne interes tujca , potem lahko prvo svetovno vojno zanemarimo, vsaj toliko časa , da predelamo snov iz časa NOB.
Sklonjen
# 15.11.2017 ob 10:26
Vprašanje je, kaj bi porekel ta mož, če bi vedel, kaj bodo levičarji napravili od slovenske vojske!
enbody
# 15.11.2017 ob 07:02
Sedaj ko bodo veliko zaslužili s knjigo, ne bo treba več na obvezno plačljivi televiziji, gledati toliko reklam.
Miham
# 15.11.2017 ob 06:50
takrat je ljudem domovina se nekaj pomenila
Kazalo