Roger Hiorns svoj umetniški pogreb letala načrtuje že zadnja štiri leta. Njegov konceptualni projekt naj bi "podčrtal novodobno tesnobo, s katero nas navdaja ta predmet".

V Birminghamu rojeni 39-letni Hiorns, ki je bil za Turnerjevo nagrado nominiran leta 2009, priznava, da večina ljudi pokopanega letala sploh ne bo videla, in se zaveda, da bo druge odbijalo. "Nekateri se mu ne bodo hoteli niti približati." Letalo namerava pokopati sedem metrov pod zemljo, obiskovalci, ki nimajo težav s klavstrofobijo, pa se bodo do trupla lahko spustili po ozkem stopnišču.

"Nič se ne bo videlo in večina ne bo hotela blizu"
Hiorns je menda že lociral primerno zaplato zemlje: opuščeno industrijsko posest, namenjeno za regeneracijo, kjer bi svoj projekt rad izpeljal naslednje leto. "Ljudje ne bodo mogli videti ničesar," zadovoljno razloži umetnik, ki je imel menda o projektu "že zelo animirane debate" z mestnim svetom. Odpisan boeing 737 si je že izgovoril od podjetja v Gloucestershiru, ki se ukvarja z razstavljanjem odsluženih letal. Na mestni svet bo za svojo začasno inštalacijo umetnik moral oddati urbanistično vlogo.

"To je projekt, ki preprosto ne more obstajati na zraku," pojasnjuje Britanec. "Letalo bi radi pokopali tako globoko, kot se le da, ampak vsaj sedem metrov. Ljudje se bodo lahko sprehajali gor in dol po trupu ter se usedali na sedeže."

"Zadeto" letalo
Letala sicer Hiornsa navdihujejo že dalj časa. V preteklosti je nekoč že napolnil motorja nadzornega letala boeing EC-135c z zdrobljenimi pomirjevali; nastala skulptura je skušala podčrtati kontrast med globalno varnostjo in osebnim dobrim počutjem.

Pot k htoničnemu
"Novi projekt razumem kot 'naslednjo fazo' letala. Če zadenemo ravno pravo globino, bo vzbujalo občutek, kot da zapuščamo gornji svet in vstopamo v spodnjega. Ljudem predstavljam prostor, ki jim je dobro znan, a jih navdaja s tesnobo, in to stopnjo tesnobe še povečujem s tem, da sem stisnjeno atmosfero aluminijeve lupine potisnil pod zemljo."

Inštalacija bo sicer za vse, ki se bodo drznili spustiti v podzemlje, prezračevana in osvetljena. A ne preveč. "Luknja bo ljudi vodila v neprijetno izkušnjo. Ne vem, koliko ljudi si bo to dejansko želelo izkusiti."

Zbiranje sredstev za projekt, ki ga bo podprla birminghamska galerija Ikon, se je že začelo, obenem pa opozarjajo. "Če imate kakršna koli klavstrofobična nagnjenja, ta razstava morda ne bo za vas. Nam pa se zdi, da bo letalo miren prostor, primeren za razmislek. Predmet, ki se ne sklada z okolico - kot da bi človek iz prihodnosti naletel na Tutankamonovo grobnico."

Zakopavanje letal je zadnja moda!
Pri vsem skupaj je najbolj zanimivo to, da Hiorns niti ni edini umetnik, ki bi rad zakopal letalo. Švicarski umetnik Christoph Büchel istočasno skuša zbrati milijon in pol dolarjev, da bi odslužen boeing 727 zakopal v puščavi Mojave. In potem je tu še okoljevarstveni kolektiv Bury The Jumbo, ki bi prav tako rad zagreblo letalo.

"To ni tekma, kdo bo prvi zakopal letalo," je odločen Hiorns, ki ima pravzaprav večje ambicije: globalno "mrežo" zakopanih letal, ki bi se poleg Birminghama raztezala še v New York, na Nizozemsko, na Japonsko in v Čad. Sam pa, mimogrede, potovanja z letalom ne mara preveč. "Svoje polete omejujem na enkrat vsaki dve, tri leta."