Potem ko je žirija v zadnjih letih nagradila nekaj manj znanih arhitektov - lani je bil to denimo 49-letni Kitajec Vang Šu - so v letu 2013 izbrali uveljavljenega arhitekta, za katerim so štiri desetletja plodne kariere in ki je za favorita za lovoriko veljal že vsaj zadnjih deset let.

Tojo Ito, ki sicer živi in dela v Tokiju, najgosteje poseljenem mestu na svetu, pravi, da so njegova estetska vodila elementi zraka, vetra in vode. "Mojo arhitekturo vedno navdihnejo metafore, ki jih najdem v naravi." Verjetno prav zato Itove zgradbe ustvarjajo pretok med naravo in človekom; ko vstopiš, denimo, v njegov stadion v Kaohsiungu na Tajvanu, ki obratuje v celoti s pomočjo sončne energije, bi Ito rad, da začutiš veter. Težava urbane arhitekture je v tem, je prepričan, da prepogosto ljudi med seboj ločuje, kjer bi jih morala zbliževati. "Ker je na svetu ogromno metropol, so prebivalci mest bolj osamljeni kot kadar koli prej. Arhitekturo bi rad uporabil na način, da bi ustvarjala vezi med ljudmi in obnovila skupnosti, ki so včasih obstajale v čisto vsakem mestu."

Sedemnadstropna steklena kocka, ki je preživela potres
Prav s tem namenom je v Sendaiju na Japonskem že leta 2001 zgradil mediateko (nekakšno modernejšo različico javne knjižnice). Gre za prosojno, z vseh strani dostopno kocko, sestavljeno iz različnih platform in vertikalnih cevi; in njena mrežasta struktura deluje neverjetno zračno. Zgradbo je pred dvema letoma doletel isti katastrofalni potres, ki je povzročil cunami in jedrsko nesrečo v Fukušimi (posnetek na YouTubu kaže ljudi, ki čepijo pod mizami, medtem ko se nad njihovimi glavami zlovešče majejo stropi - a Itojeva pionirska tehnologija je zgradbo naredila dovolj fleksibilno in obenem vzdržljivo, da se je majala v ritmu potresa in ga tako prestala.)

Njegovo največje delo šele prihaja
Ito je sicer po vsej Japonski postavil muzeje, stadione ter zasebne in poslovne zgradbe. Njegov največji in najambicioznejši projekt doslej je 58 tisoč kvadratnih metrov velika metropolitanska opera v Taičungu na Tajvanu, ki jo še gradijo in naj bi vrata odprla naslednje leto.

Obenem je tudi pedagog in mentor številnim mlajšim japonskim arhitektom; Pritzkerjeva nagrajenca leta 2010, Rjue Nišizava in Kazujo Sejima, sta denimo njegova učenca. V zadnjem času sodeluje s skupino elitnih tokijskih mlajših arhitektov; skupaj oblikujejo nove skupnosti za severovzhod države, ki sta ga potres in cunami najbolj prizadela.

Azija: vrelišče najnaprednejše sodobne arhitekture
Lavreat sam je nad priznanjem presenečen: "Potem, ko je lani zmagal Kitajec in pred tremi leti tokijski biro SANAA, res nisem pričakoval, da bom tokrat na vrsti jaz," je priznal v telefonskem pogovoru za Los Angeles Times. Ito je namreč že šesti japonski Pritzkerjev nagrajenec; pred njim so bili časti deležni še Kenzo Tange (1987), Fumihiko Maki (1993), Tadao Ando (1995) ter že omenjena Nišizava in Sejima.

Urbani robot deziluzije
Svoj prvi arhitekturni biro je Ito ustanovil leta 1971, krstil ga je za Urban Robot - ne zato, ker bi hotel izpovedati svojo vero v tehnologijo, ampak prej kot priznanje lastne odpovedi iluzijam (v šestdesetih je namreč na Japonskem delovala skupina arhitektov, ki so bili za las starejši od Ita in so si rekli Metabolisti; ustvarjali so optimistične, drzne vizije mest prihodnosti. Toda ko je Ito stopil na samostojno pot, so se časi že začeli spreminjati: zavel je pesimizem, arhitekturna utopija pa se je prelevila v temačno distopijo.)

Nikoli zaključen proces
Vsakič, ko konča kak arhitekturni projekt, se "boleče zave svoje lastne nezadostnosti in to energijo preusmeri v naslednji projekt," je v izjavi za javnost po razglasitvi nagrade zapisal Ito. "Zato ne bom nikoli "popravil" svojega arhitekturnega sloga in nikoli ne bom zadovoljen s svojimi stvaritvami."