Sandy Nairne, direktor galerije National Portrait Gallery (levo), je napisal razburljivo knjigo o sumljivem delovanju Tata ob kraji in vrnitvi dveh slik britanskega slikarja Josepha Turnerja. Foto: EPA
Sandy Nairne, direktor galerije National Portrait Gallery (levo), je napisal razburljivo knjigo o sumljivem delovanju Tata ob kraji in vrnitvi dveh slik britanskega slikarja Josepha Turnerja. Foto: EPA
Light and Colour turner
Light and Colour, ena izmed dveh Turnerjevih slik, ki so jih leta 1994 v Frankfurtu ukradli srbski kriminalci. V Tate je bila slika, ki je bila prvič razstavljena leta 1843, decembra 2002 vrnjena po osmih letih .

Knjigo Art Theft and the Case of the Stolen Turners, ki se bere kot kakšen posebno napet kriminalni roman, je napisal Sandy Nairne, takrat programski direktor Tata, danes pa direktor National Portrait Gallery. V umetniških krogih je Nairnova zgodba že dvignila veliko prahu, predvsem zaradi odkritega opisa stvari, ki jih je bil Tate pripravljen narediti za varno vrnitev Turnerjevih slik Shade and Darkness in Light and Colour.

Skrivna vrnitev enega izmed Turnerjev
Nairne v svoji knjigi odkrije, da so eno izmed slik dobili nazaj že leta 2000, a so se v Tatu odločili, da tega ne bodo povedali javnosti, dokler ne bo vrnjena tudi druga slika. Ko so novinarji zaslutili, da se dogaja nekaj nenavadnega, je takratni direktor Tata sir Nicholas Serota pripravljal izjavo za javnost z vsebino: "Upam, da se bosta nekoč sliki vrnili v Tate. Takrat je bila ena izmed slik že na varnem, saj jo je nazaj v Veliko Britanijo spravil sam avtor knjige Nairne. Na carini je sliko prijavil zgolj kot 'pejsaž iz 19. stoletja'," da se ne bi razvedelo, da je Shade and Darkness spet v domovini.

V ozadju te skrivnostnosti je bila še zavarovalniška zgodba, če ne že kar goljufija. Vodstvo Tata je prepričalo zavarovalnico, da jim je zaradi kraje izplačala 24 milijonov funtov odškodnine, potem pa zadržalo večino denarja, ko je bila decembra 2002 vrnjena tudi druga slika. Nenavadni sporazum sta Tate in zavarovalnica sklenila junija 1998. Ko sta bili sliki ukradeni, so 24 milijonov položili na visokoobrestni bančni račun, s katerega ga ni bilo mogoče dvigniti. Toda leta 1998 je Tate potreboval 20 milijonov funtov za ustanovitev londonske galerije sodobne umetnosti Tate Modern. Geoffrey Robinson z ministrstva za finance, ki je že prej posredoval med zavarovalnico in Tatom, je predlagal, da bi za ustanovitev porabili zavarovalniški denar, ki se ga je do takrat nabralo že 26 milijonov funtov.

Po osmih letih 22 milijonov plusa
Načrt je bil, da bi Tate od zavarovalničarjev za manjšo vsoto odkupil pravico do slik – tako jim v primeru, če bi oba Turnerja našli, ne bi bilo treba vrniti vsega denarja. Ker so prvo sliko "kot po srečnem naključju" vrnili leto pozneje, drugo pa dve leti pozneje, je po pogojih dogovora z zavarovalnico Tate na koncu po osmih letih dobil nazaj obe sliki in obdržal 22 milijonov funtov, ki jih je vložil v Tate Modern.

Robert Hiscox, direktor zavarovalnice Hiscox Insurance, pravi, da zavarovalničarji z dogovorom niso imeli sreče: "V sebi sem čutil konflikt, ker ljubim umetnost in Tate, zato sem jim skušal pomagati. Vedeli smo, kdo ima sliki, a smo takrat mislili, da bodo po štirih letih v izredno slabem stanju. Zato sem menil, da bi bilo najbolje za to dobiti nekaj denarja in pomagati Tatu. Težko sem prepričal druge, da so podpisali dogovor. A ko sta se sliki spet pojavili, je bil dogovor sklenjen in ga nismo več mogli preklicati."

Niso želeli ogroziti preiskave?
Nairnovi zgodbi pa v celoti ne verjamejo vsi, saj menda v času opisanih dogodkov ni bilo namigov, da bi Tate vedel, kdaj bodo sliki dobili nazaj, saj so do takrat za stroške in informacije, ki bi pripomogle k vrnitvi, plačali že tri in pol milijona funtov. Nekateri zagovarjajo tudi "zatajitev" sira Nicholasa, saj naj bi ta želel le počakati, da vrnejo obe sliki in javnosti ponuditi "res dobro časnikarsko zgodbo". Iz pisarne sira Nicholasa zanikajo, da bi ta lagal novinarjem, saj osnutek izjave ni bil nikoli poslan v javnost, menda celo po naročilu policije, ki ni želela, da bi kar koli ogrozilo preiskavo.

Pojavili so se tudi dvomi o Nairnovih motivih za objavo knjige. Leta 2002 ga niso postavili na vodilno mesto Tate Moderna, čeprav je bil tesni sodelavec sira Nicholasa. Njegov predstavnik za javnost je zanikal namigovanja o kakšnih osebnih zamerah: "Po osmih letih molčanja o operaciji za vrnitev Turnerjev je Sandy želel zgodbo le spraviti iz sebe."