Pod portretom neznanega osivelega starca z brado, ki je nastal okoli 1630, je fluorescenčna spektometrija pokazala nedokončani umetnikov avtoportret. Čeprav detajli obraza niso razvidni, umetnostni zgodovinarji prepoznajo skladnost s signirano grafiko iz leta 1633. Strokovnjaki ne dvomijo o tem, da gre za Rembrandtovo delo.
Po besedah umetnostnega zgodovinarja Ernsta van de Weteringa, vodje Rembrandtovega raziskovalnega projekta, gre za ključne podobnosti v načinu slikanja med odkritim avtoportretom in signiranim Rembrandtovim delom iz tridesetih let. Obstaja tudi kopija slike, ki jo je v njegovi delavnici verjetno naslikal eden od učencev.
Gre za zgodnejše delo nizozemskega slikarja po njegovem prihodu v Amsterdam, pojasnjuje Koen Janssens z antwerpenske univerze, in pomaga k boljšemu razumevanju, kako je Rembrandt v zgodnjem obdobju deloval v svoji delavnici. "Katerih projektov se je lotil, katere je končal, pri katerih slikah si je premislil in začel znova," so po Janssensonovem mnenju vprašanja, ki s pomočjo takšnih odkritij dobijo dogovore.
Mojstrski 'lovilec' človeške podobe
Rembrandt van Rijn (1606-1669) je bil slikar, ki je znal človeka sijajno ujeti v vsej njegovi človečnosti in vsakdanji nravi. Njegov zares obsežen opus zajema tako zgodovinske prizore, religiozne in mitološke prizore kot portrete, po katerih je posebej slovel, tihožitja in žanr pa tudi izpovedne lastne podobe, na katerih spremljamo mojstrovo obrazno in slikarsko potezo od mladostniških let do smrti.

Avtoportreti predstavljajo zajeten delež njegovega opusa. Nekoč so število avtoportretov ocenjevali na 90 del, a danes je treba to ocenjevati previdneje, saj so njegovi učenci svoje znanje pogosto izpopolnjevali tudi s kopiranjem mojstrovih avtoportretov. Na slikah se je upodabljal kot resen, zamišljen mož, z izjemo nedolgo nazaj razkritega mladostnega nasmejanega avtoportreta iz leta 1628.