O identiteti Mone Lize še danes potekajo razprave. Za najverjetnejšo sicer velja domneva, da je Leonardo da Vinci na sliki upodobil ženo pomembnega Firenčana in trgovca s svilo Francesca del Gioconda. Foto: Reuters
O identiteti Mone Lize še danes potekajo razprave. Za najverjetnejšo sicer velja domneva, da je Leonardo da Vinci na sliki upodobil ženo pomembnega Firenčana in trgovca s svilo Francesca del Gioconda. Foto: Reuters
Policijska fotografija moža, ki je izpeljal največjo umetnostno tatvino 20. stoletja. Vincenzo Peruggia jo je pravzaprav odnesel zelo dobro.
Jacques-Louis David: Napoleon na prelazu sv. Bernard
V enem izvirnejših zagovorov v zgodovini je Peruggia kot razlog navedel Napoleona, ki je Italiji pokradel cel kup umetnin. A kaj, ko Mona Liza ni bila ena od njih.
Leonardo da Vinci: Mona Lisa
Obsedenost obiskovalcev Louvra s sliko Leonarda da Vincija dokazuje tudi 330.000 spominkov z njeno podobo, ki jih vsako leto prodajo v muzejski trgovini. Čeprav lahko danes Mono Lizo vsak dan občudujemo prek svetovnega spleta in v množici umetniških knjig, pa zanimanje zanjo ne upada. Foto: EPA
Mona Liza seveda navdihuje tudi celo vrsto reinterpretacij in parodij. Na sliki je Duckomenta, delo skupine berlinskih umetnikov, ki znane umetnine 'križajo' z Disneyjevimi junaki. Foto: EPA
Na običajen dan se vsako uro pred sliko zvrsti kar okoli 1.500 radovednežev, medtem ko mojstrovine Rembrandta, Titiana in El Greca le površno preletijo z očesom in njihovo morebitno odsotnost le redko opazijo. Foto: EPA
Izbruhu novega vala 'lizamanije' smo bili priča pred nekaj leti, najprej zaradi knjige, nato pa še filma Da Vincijeva šifra. Foto: AFP

Neki obupani oboževalec se je pred njenim portretom celo ustrelil. Je torej kaj čudnega, da je nekdo naposled z njo pobegnil? 21. avgusta 1911 zjutraj je bila Mona Liza iz Louvra ukradena. S tem, kdo in zakaj jo je vzel, obravnavata dve novi knjigi: Izginuli nasmešek - Skrivnostna kraja Mone Lize (R. A. Scotti) se bolj ali manj drži dejstev in "primera", druga, Pariški zločini - Resnična zgodba o umoru, kraji in razkritju (Dorothy in Thomas Hoobler) pa zgodbo o Moni Lizi razvije na ozadju freske začetka 20. stoletja, ko se je pariška policija ubadala z mafijo in anarhisti.

Kaj skriva nasmešek Mone Lize?
- Nizozemski program za določanje čustev je "ugotovil", da je v portretirankinem nasmešku 83 odstotkov sreče, 9 odstotkov gnusa, 6 odstotkov strahu in 2 odstotka jeze.
- Neki japonski forenzični izvedenec trdi, da lahko z analizo strukture kosti poustvari njen glas. menda je bil za žensko nenavadno globok.
- Pogled in nasmešek Mone Lize sta verjetno tako neopredeljiva zaradi da Vincijeve slikarske tehnike, sfumato.
- Kanadski strokovnjaki so prepričani, da slika prikazuje žensko, ki je ravno povila otroka. Nosi namreč obleko iz posebne tančice, v kakršno so se v zgodnjem 16. stoletju odevale novopečene matere in nosečnice.

Kraje cel dan niso opazili

Če se držimo samo dejstev: tistega ponedeljkovega jutra, še preden se je Louvre odprl za obiskovalce, se je neznanec z dragocenim platnom izmuznil iz muzeja, ko čuvaji niso bili pozorni. Še več, kraje do prihodnjega dne sploh niso odkrili! (Pazniki so seveda opazili, da je ni na steni, a so predvidevali, da je bila odnešena za kakšna restavratorska dela.) Ko so le ugotovili, kaj se je zgodilo, so muzej nemudoma zaprli. Policisti so preizprašali osebje, skušali rekonstruirati krajo in najti prstne odtise (kar je bila takrat še popolnoma nova taktika).

Državne meje so zaprli in preiskovali vse ladje in vlake, ki so skušali zapustiti Francijo. Čez devet dni, ko se je muzej spet odprl, je bila vest že na naslovnicah časopisov po vsem svetu. Na policijo so se z vseh strani stekali "namigi" raznih zasebnih detektivov, v Louvre pa se je stekalo na tisoče ljudi, ki so hoteli videti prazno mesto, kjer je slika nekoč visela (mimogrede: med njimi je bil tudi Franz Kafka).

Zaplet, vreden filmskega scenarija
Dober teden po ropu se je še bolj zapletlo: v stik s Paris Journalom, ki je ponujal nagrado za koristne informacije v zvezi z zločinom, je stopil skrivnosten tip. Kmalu se je pojavil v redakciji časopisa z majhnim kipcem, za katerega je trdil, da ga je eden od večih, ki jih je štiri leta prej ukradel iz Louvra. Mož, Honoré Joseph Géry Pieret, se je izkazal za prevaranta, ki je kot "tajnik" (in verjetno še kaj drugega) delal za pesnika Guillauma Apollinaira. Pieret je impliciral Apollinaira, ki ga je policija aretirala in iz njega iztisnila priznanje, da je ukradena dela prodajal nikomur drugemu kot Pablu Picassu. Raziskovalci so si že meli roke, da so razkrinkali mednarodno zločinsko tolpo, in privedli Picassa na zaslišanje.

Picassu se zatresejo hlače
Španski slikar, ki je imel takrat 29 let in se je ravno skušal prebiti iz boemskih krogov v visoko družbo, je bil preplašen. Zaradi resnih težav z zakonom bi ga lahko deportirali - in za nameček je bilo vse skupaj še res. Dve leti pred tem je od Piereta kupil dva ukradena kipca, iberski glavi iz rimskega obdobja z grobimi potezami in široko narazen postavljenimi očmi - elementa, ki ju je pozneje "vnesel" v mojstrovino, ki se je je v tistem času šele loteval, Gospodične iz Avignona. Čeprav je Picasso to zanikal, je skoraj gotovo, da je že v času nakupa vedel, od kod sta kipca prišla. Ker tožilec ni mogel dokazati, da sta bodisi Apollinaire ali Picasso osebno ukradla katerega od kipcev, kaj šele Mono Lizo, sta jo oba moža odnesla brez posledic.


Skrita je bila vsem pred nosom
Nato se je sled za več let ohladila. Obstajali so namigi, da je slika odpotovala v Južno Ameriko; drugič, da je v Švici. Enkrat je bila v nekem stanovanju v Bronxu, drugič v Sankt Peterburgu. V resnici pa ni nikoli zapustila Pariza. Tat je bil namreč Vincenzo Peruggia, italijanski pleskar in tesar, ki so ga v Firencah aretirali decembra 1913. tja je odpotoval s sliko, saj se je s tamkajšnjim trgovcem z umetninami Alfredom Gerijem dogovoril, da se mu bo pomagal znebiti "talke" in z njo kaj zaslužiti. Ko se je Geri prepričal, da ima opravka z originalom, je Peruggio predal policiji.

Osmešenje za Francijo
Celotna epizoda je bila za Francijo milo rečeno sramotna. Peruggia se je francoski policiji namreč izmuznil med prsti. Nekoč je delal za Louvre in je poznal izhode in je celo pomagal sestaviti stekleni okvir, v katerem je bila slika razstavljena. Na dan zločina je zato vedel, kako se je najlažje izmuzniti iz muzeja. Platno je preprosto odnesel domov, ga zaprl na dno omare in ga tam pustil dve leti.

Vsega je kriv ... Napoleon!
Čeprav obstaja več dokazov, da je Peruggia sliko skušal prodati več kot enkrat, je sam vedno trdil, da je bil njegov edini vzvod maščevanje - Mono Lizo je hotel zmagoslavno vrniti Italiji in se tako maščevati za Napoleonovo krajo umetnin po vsej Evropi. (Edina težava: Mona Liza ni bila nikoli del Napoleonovega plena. Da Vinci jo je leta 1503 začel slikati v Firencah, a jo je nato odnesel s seboj v Francijo, kjer se je več let pozneje nastanil na dvoru francoskega kralja. Po umetnikovi smrti (1519) je slika nekajkrat zamenjala lastnika, nato pa jo je monarh vendarle uspel kupiti za vsoto, ki bi bila danes enaka približno desetim milijonom dolarjev.)

Peruggia je bil zaradi svoje zgodbe junak italijanskega tiska, kljub temu pa ni prepričal porote: avgusta 1914 je šel za zapahe. Pozneje se je preselil nazaj v Francijo in celo odprl lastno trgovino z barvami. Mona Liza je bila medtem pred vrnitvijo v Francijo na "zmagovalni" turneji po Italiji.

Fantomski markiz
Čeprav ni dvoma, da je sliko res ukradel Peruggia, pa do danes ni pojasnjeno, kdo - če sploh kdo - mu je pri tem pomagal. Od tukaj dalje zgoraj omenjeni knjigi zajadrata k ugibanjem. Leta 1932 je namreč ameriški novinar Karl Decker v svojem članku trdil, da je leta 1914 v Maroku spoznal nekega markiza Eduarda de Valfierna, ki mu je zaupal, da je prav on vlekel niti cele operacije in da je v času, ko je bila slika izgubljena, šestim naivnim milijonarjem dobre ponaredke prodal kot original. Markiz je trdil, da je sam zaslužil milijone, original pa je pustil Peruggii, ki je nespametno mislil, da ga bo lahko prodal.

Če zgodbo dovolj dolgo ponavljaš ...
Končni obrat sicer zveni zabavno, a najbrž ni resničen. Skoraj sto let po zločinu se ni našel še nobeden od teh šestih izjemnih ponaredkov. Ni jasno, ali je de Valfierno obstajal ali si ga je Decker izmislil - vseeno pa njegovo zgodbo (z majhno "opombo", da zanjo ni dokazov) v zadnjem poglavju svoje knjige povzemata tudi Hooblerjeva. Prve recenzije na spletu seveda že delajo sklepe, da knjiga "razkriva", kdo je krajo v resnici naročil. Scotti v svoji knjigi naredi nekaj podobnega: na začetku se pojavi ta skrivnostni markiz, za katerega bralec sklepa, da ima prste pri kraji. Nato iz pripovedi izgine in se pojavi šele čisto na koncu, ko pisatelj razloži, da Deckerjeva zgodbe verjetno ni resnična.

Kakor koli že, nekaj je gotovo: neverjetna publiciteta, ki je je bila kraja deležna, je iz Leonardove mojstrovine naredila kult. "Mona Liza je iz muzeja odšla kot umetnina", piše Scotti, "vrnila pa se je kot ikona".

(Delno po reviji The Time.)
Ana Jurc