Aulentijeva, ena redkih žensk, ki so v povojnih letih uspele v svetu oblikovanja, je oblikovala vse od vil za bogataše do peres in ur za Louisa Vuittona ter kavnih mizic - ena je razstavljena v newyorškem Muzeju moderne umetnosti. Foto: EPA
Aulentijeva, ena redkih žensk, ki so v povojnih letih uspele v svetu oblikovanja, je oblikovala vse od vil za bogataše do peres in ur za Louisa Vuittona ter kavnih mizic - ena je razstavljena v newyorškem Muzeju moderne umetnosti. Foto: EPA

Ne maram se oblačiti po modi. V hipu, ko razglasijo, da je v modi rdeča barva, jo neham nositi. Zahoče se mi zelene.

Iz intervjuja za Women’s Wear Daily (1971)

Aulentijeva se je v javnosti nazadnje pojavila pred dvema tednoma, ko je na milanskem Triennalu prejela nagrado za življenjsko delo. "Moja mati je že dolgo bolehala, a se je do konca bojevala," je za italijanski časopis La Repubblica povedala pokojničina hči Giovanna. Direktor centra Pompidou Alfred Pacquement je dejal, da je umrla "velika ženska arhitekture in oblikovanja".

Aulentijeva se je rodila 4. decembra 1927, v Italiji je v povojnem času delovala kot ena redkih ženskih oblikovalk. Uveljavila se je kot stilistka in oblikovalka interjerjev, svoje znanje pa je ves čas prenašala na mlajše generacije, poročajo tuje tiskovne agencije.

Ob njeni smrti je italijanski predsednik Giorgio Napolitano dejal, da delo Aulentijeve sodi med vrhunce sodobne arhitekture. Poudaril je, da je bila arhitektka in oblikovalka zaradi svoje ustvarjalnosti cenjena po vsem svetu, še posebej je poudaril njen dar, da je v svoje stvaritve ujela razsežnosti kulturne dediščine.

Gaetana Aulenti se je leta 1927 rodila v kraju Palazzolo dello Stella v bližini Trsta; študija arhitekture se je po lastnih besedah lotila predvsem zato, da bi "porušila sanje svojih staršev, da bo postala prijetno dekle iz visoke družbe". Potem ko je bila leta 1954 ena izmed dveh diplomantk šole za arhitekturo v Milanu, se je pridružila ekipi oblikovalske revije Casabella in širše gledano mladi generaciji, ki je v iskanju lastnega izraza zavračala šolo "klasikov", kakršni so bili Le Corbusier, Mies van der Rohe in Walter Gropius.
Pozneje je poučevala arhitekturo na univerzah v Milanu in Benetkah ter zaslovela kot oblikovalka pohištva (delno jo je navdihoval popart). Načrtovala je tudi šest trgovin za modno oblikovalko Adrienne Vittadini, tudi tisto na slovitem Rodeo Drivu v Los Angelesu.

Ne maram se oblačiti po modi. V hipu, ko razglasijo, da je v modi rdeča barva, jo neham nositi. Zahoče se mi zelene.

Iz intervjuja za Women’s Wear Daily (1971)