Kot eno velikih razstav prihajajočega leta madridski Prado napoveduje Španske risbe iz Britanskega muzeja - od renesanse do Goye, ki bodo na ogled od 18. marca do 19. junija 2013. Kot namigne že naslov, so najstarejša dela v zbirki nastala v 16. stoletju. Predvsem gre za umetnike, ki so delovali v Kastilji, na primer Alonso Berruguete ali italijanski umetniki, ki jih je pot zanesla v Escorial. Sledila je zlata doba španske umetnosti, čas baroka, ko so ustvarjali Diego Velazquez, Vicente Carducho, Alonso Cano, Francisco Rizi in seviljski mojstri Francisco Pacheco, Bartolome Murillo in Francisco de Zubaran ter Jose de Ribera, ki je deloval v tedaj španskem Neaplju.
Umetnost 18. stoletja, ko je risba dobila na svojem pomenu, kar je pomembno vplivalo tudi na špansko umetniško pokrajino, zastopata Luis Paret y Alcazar in Francisco de Goya s sodobniki.
Strašljive podobe realnosti in sanj ali večno mamljivi temni romanticizem
Goya pa je eden od umetnikov, ki bodo zastopani tudi v napovedani razstavi pariškega muzeja Orsay. Če je v Pradu rdeča nit tehnika, dela na pariški razstavi povezuje motivika. Gre za razstavo temnega romanticizma od Füsslija do Maxa Ernsta, ki bo do 20. januarja še na ogled v Muzeju Städel v Frankfurtu, 5. Marca pa se seli v Pariz.
Na tej je predstavljen temačen svet podob, s katerimi so v poznem 18. in njegovem previsu v 19. stoletje z grozljivimi in grotesknimi zgodbami angleških gotskih romanov tekmovali tedanji likovni umetniki.
Goya in Füssli stojita skoraj na začetku linije 'črne romantike', ki jo predstavljajo. Ta se nadaljuje mimo del Maxa Ernsta do ekspresionističnih filmov iz 20. let minulega stoletja. Vsega skupaj je razstavljenih 200 del. Temno stran romanticizma je v tridesetih letih 20. stoletja prvi izpostavil italijanski literat in umetnostni zgodovinar Mario Praz. Pripravil je obsežen seznam umetnin, ki so od šestdesetih let 18. stoletja obravnavala ekscese in iracionalne elemente, skritih za zmagoslavjem razsvetljenega razuma.
Ta slikarska, grafična, risarska in kiparska dela se grozljivega ne dotikajo nujno skozi prizmo domišljije in fantastičnega. Znamenite so še danes pretresljive Goyeve upodobitve grozot vojne in njenih zastrašujočih posledic. Tema, ki ni dala miru niti njegovemu francoskemu sodobniku Theodoru Gericaultu. Bolj romantična sta groteskne prizore upodabljala Henry Füssli in Eugene Delacroix, ki sta slikala duhove, čarovnice in hudobce Miltona, Shakespeara in Goetheja. Caspar David Friedrich in Carl Blechen pa sta enigmatičnost našla v otožnih romantičnih krajinah.