Llewyn Davis, naslovni junak letošnjega filma bratov Coen, je
Llewyn Davis, naslovni junak letošnjega filma bratov Coen, je "idiotski brat kralja Midasa" - vse, česar se dotakne, se spremeni v drek, kot mu zasika nekdanja ljubimka. Foto:
Protagonistka zmagovalnega filma iz Cannesa, pogumne in iskrene zgodbe o iskanju svoje identitete ter strasti in o dejavnikih, ki še tako trdno zvezo počasi spodjedajo, je 15-letna Adele (Adèle Exarchopoulos), povsem običajna šolarka, ki se ji življenje postavi na glavo, ko se na prvi pogled zaljubi v modrolaso (od tod angleški naslov filma, Blue Is The Warmest Colour), karizmatično študentko Emmo (Léa Seydoux).
Filmski veteran Werner Herzog, ki je tudi izvršni producent Oppenheimerjevega dokumentarca Teater ubijanja, ga je pohvalil kot "najbolj močan, nadrealističen in strašljiv film, kar sem jih videl v zadnjih desetih letih ... V zgodovini filma česa takega še ni bilo."
Režiser, ki je bil v preteklosti pogosto obtožen, da njegovi liki (nenamerno) zvenijo kot pretenciozni snobi, je tokrat okrog te lastnosti – premeteno - zgradil celo zgodbo. V njej razišče, kaj se zgodi, ko „allenovski“ lik zatava v resnični svet.
Dijaki se skupinsko uprejo sistemu, ki ga zanje pooseblja strogi, neempatični "naci" profesor Zupan. pri tem se seveda do samega konca (ali pa sploh?) ne zavedajo, da je njegova radikalna hladnost veliko bolj empatičen pristop od sladkobnega dramatiziranja preostale okolice. Foto: Triglav film
Gravitacija doseže, kar uspe le redkim spektaklom: človeka potegne vase do te mere, da se neha spraševati, kako je ekipa Alfonsa Cuaróna ustvarila iluzijo vesolja in lebdenja, ali ugibati, v kolikšni meri je prikaz breztežnostnega prostora zvest resničnosti, ampak se pusti začarati eleganci izvedbe in agoniji v vesolju ujete protagonistke. Foto: Kolosej
Če so nadaljevanja v žanru romantične drame po navadi nepotrebna in tretji deli že čiste katastrofe, pa se je Linklater nekako izognil prekletstvu franšize: Pred polnočjo je vsaj toliko dober, če ne boljši kot njegova predhodnika - če ne zaradi drugega, pa zato, ker je imel težjo nalogo: zaljubiti se je lahko, ostati skupaj je težje. Foto: Kolosej
Težko si je predstavljati obraz, ki bi bil za vampirja primernejši kot eksotični, kraljevski hlad Tilde Swinton; Tom Hiddleston pa ima čudovito morbiden smisel za humor, ki učinkuje ravno zaradi njegove turobne pojave.
Bolj bizarnega filma, kot je nizozemski Borgman, zlepa ne boste videli: samosvoja mešanica srhljivega, nadrealističnega in črnega humorja bo všeč ljudem, ki cenijo filme Yorgosa Lanthimosa in Ben Wheatleya, obenem pa ga odlikuje prečiščena severnjaška estetika.
Seidl v svoji trilogiji neizprosno pretresa življenja malih ljudi, od katerih bi v vsakdanjem življenju večina najbrž odvrnila pogled, češ da so prebedni in neokusni.
Čeprav vse do zadnje tretjine hrvaškega filma Obramba in zaščita nihče niti z besedo ne omeni vojne, razdeljenega Mostarja ali muslimanov in Hrvatov, ta vprašanja, čeprav neizrečena, dihajo iz vsake protagonistove geste in mučnega izraza na obrazu. Tako žena kot sin z njim izgubita potrpljenje, zanj pa se zdi, da mu je še za prepir zmanjkalo besed ...
Učne ure harmonije so mojstrska študija o nasilništvu in maščevanju, ki se sicer odvija v odročnih stepah Kazahstana, a ima z našim vsakdanom opraviti več, kot bi si morda želeli priznati. Film bi se z lahkoto dalo razumeti v kontekstu epidemije streljanj na ameriških srednjih šolah.
Sedem let po Kraljici je Stephen Frears končno spet posnel film, vreden malo večje pozornosti. Philomena je na prvo žogo všečna detektivska zgodba, a tudi tehtna, niansirana, potrpežljiva drama o moralnih vrednotah in naravi odpuščanja.

P

Premisa je dobro znana: v nadaljevanju sledi petnajst filmov, ki bi jih sama uvrstila med najboljše, kar smo v iztekajočem se letu lahko videli na naših velikih platnih.

Pri izbiri se omejujem na filme z letnico nastanka 2013 (npr. Lov in Django brez okovov odpadeta, pa čeprav smo ju pri nas gostili letos), ki smo jih v Sloveniji v takšni ali drugačni obliki - v redni distribuciji, na festivalih - že imeli priložnost videti. V poštev zato ni prišlo kar nekaj prihajajočih oskarjevskih favoritov in naslovov, ki se pojavljajo na tovrstnih lestvicah v tujih medijih (npr. 12 Years A Slave Steva McQueena, Ona Spika Jonza, Ameriške prevare Davida O. Russla, in še nekaj drugih.)

Stvari se bomo seveda lotili v zanimivejšem (obratnem) vrstnem redu.

Častne omembe:
15. Pred polnočjo (Before Midnight, r. Richard Linklater)
14. Moje življenje z Liberacejem (Behind the Candelabra, r. Steven Soderbergh)
13. Učne ure harmonije (Uroki garmonii, r. Emir Baigazin)
12. Philomena (Philomena, r. Stephen Frears)
11. Borgman (Borgman, r. Alex van Warmerdam)

Na še dva obvezna ogleda iztekajočega se leta opozarja tudi recenzentska kolegica Kaja Sajovic. Po njenem izboru sta med filmi leta tudi Položaj otroka ("Romunski kandidat za oskarja je zgodba o tem, kako daleč bi šla mati, da reši svojega otroka, in kako se da z denarjem kupiti vse - tudi pravico. Film, ki ga poganjata odličen scenarij in izvrstna romunska veteranka Luminita Gheorghiu, se te dotakne, te pretrese, in se spretno ogne pastem črno-belega slikanja kompleksne situacije.") in Ugrabitev ("'Danski Kapitan Phillips' je napeta igra mačke z mišjo, ki celoten suspenz gradi na ... čakanju. Pogajanje z ugrabitelji je v tej minimalistični, a niti za trenutek dolgočasni skandinavski mojstrovini, zastavljeni kot psihološki triler, ob katerem pa se v nasprotju s kakimi podobnimi (ameriških) filmi ne izpostavlja toliko neusmiljenost ugrabiteljev kot kapitalistično miselnost Zahoda, kjer so talci predstavljeni kot finančna nadloga za tajkune.")
Zdaj pa zares. Zmagovalna deseterica:

10. Svetovalec (The Counselor, r: Ridley Scott)
Time Magazine je "gobezdavi in prazni" novi film Ridleya Scotta uvrstil med deset najslabših v letu 2013; tako kritiki kot občinstvo so drzni film noir, ki si je upal požvižgati na pričakovanja, kategorično odpisali kot pompozen in pretenciozen. Na prvi pogled klasična štorija o kupu drog, ki se izgubijo med transportom, in glavah, ki morajo zaradi tega popadati, trupla - vsaj po mojem mnenju - kopiči neprimerljivo bolj inovativno in drzno kot razvpiti Refnov Samo Bog odpušča. Eliptična, impresionistično skicirana zgodba, ki je v grobem kontrastu z baročnimi dialogi izpod peresa Cormaca McCarthyja, je živ dokaz, da je "akcijski triler" lahko še kaj drugega kot orgija eksplozij in strelskih obračunov. Da najbolj bizarnega filmskega prizora seksa (z avtom!) zadnjih let niti ne omenjam.

9. Obramba in zaščita (Obrana i zaštita, r. Bobo Jelčič)
Obramba in zaščita sicer ni letošnji hrvaški kandidat za tujejezičnega oskarja: imel je to "nesrečo", da se je pojavil v istem letu s prav tako odlično Halimino potjo Arsena A. Ostojića. V letu številnih presežkov iz dežel nekdanje skupne domovine (Epizoda v življenju pobiralca železa Danisa Tanovića, Krogi Srdjana Golubovića) je Jelčičev film, v katerem številni vidijo nastavke nove romunske filmske šole, mučen, a izjemno pronicljiv in niansiran obračun z notranjim razkolom in glodajočim dvomom, ki razjedata malega človeka v novodobnem Mostarju. V film se zarezujejo nadrealistični, sanjski elementi, ki samo še podčrtajo občutek nesmiselnega absurda, obenem pa pomenijo novum, ki ga pri filmih s (po)vojno balkansko tematiko nismo vajeni.

8. Otožna Jasmine (Blue Jasmine, r. Woody Allen)
Otožna Jasmine k sreči ni še ena cukrena razglednica evropske prestolnice, s katerimi nas v zadnjih letih pita Woody Allen (Polnoč v Parizu, Rimu z ljubeznijo, Spoznala boš visokega, temnega tujca): film ne deluje samo zaradi svoje izvrstne glavne igralke (Cate Blanchett), ampak predvsem zato, ker se zdi, kot da je Allen, morda prvič po dvajsetih letih, končno spet buden, ne pa ujet v manieristično preigravanje lastnih prijemov in nacionalnih stereotipov. Otožna Jasmine je dejansko njegov najboljši film po Ljubezni v Barceloni (2008) ali pa celo po Zločinih in prekrških (1989). Po eni plati nastavlja zrcalo recesijsko zresnjeni Ameriki, po drugi pa je študija krhke, razkrajajoče se osebnosti.

7. Razredni sovražnik (r. Rok Biček)
Če se je v prvi polovici leta še ugibalo, ali bo slovenski film leta težko pričakovana Vojnovićeva adaptacija romana Čefurji raus! ali Dvojina "čudežnega dečka" Nejca Gazvode, je portoroška premiera celovečernega prvenca še enega Novomeščana, Roka Bička, pometla z vsakršnimi dvomi. Razredni sovražnik, na grško tragedijo cepljena minimalistična drama o srednješolskem razredu, ki se mora spopasti s samomorom svoje sošolke, je neverjetno pronicljiva obdukcija najstniške psihe in mentalitete množice, metafora družbenega upora in slogovno premišljena filmska sonata v odtenkih hladne modrine. Filmu bi lahko očitali le nekaj klišejskih krilatic o nacionalnem značaju Slovencev ("Če se Slovenci ne pobijamo sami, se pa med sabo!") in manj kot popolnih igralskih dosežkov nekaterih "dijakov", kar pa več kot odtehta mojstrski nastop "učiteljskega zbora" z Igorjem Samoborjem in Natašo Barbaro Gračner na čelu.

6. Gravitacija (Gravity, r. Alfonso Cuarón)
Zgodba o preživetju v sovražnem okolju, ki človeka vsaj prvih dvajset minut navdaja z neznanskim nelagodjem izgubljenosti v praznini, je namenoma zreducirana na golo ogrodje, sestavljeno in arhetipov in znanih motivov, ki je navzoče predvsem zato, da podpira vizualno plat filma. Za ciničnega gledalca bodo posamezni detajli (sklepna metaforika prerojenja in/ali krsta, družinsko ozadje lika Sandre Bullock, nerealističen zaplet z verižnim uničevanjem vesoljskih postaj) film prevešali na stran cenene sentimentalnosti, a zame je Gravitacija vzorčni primer tega, kako bi bilo računalniško animacijo treba uporabljati: za vračanje filmske magije nazaj v kinodvorane. (In naj me nihče nikoli ne sili v vesolje, prosim.)

5. Adelino življenje (La vie d'Adèle: Chapitres 1 et 2, r. Abdellatif Kechiche)
Toliko je bilo napisanega o domnevno pornografskih prizorih lezbične spolnosti med protagonistkama (Adele Exarchopoulos in Lea Seydoux), da je marsikdo po krivici spregledal enega največjih dosežkov naturalistične kinematografije v zadnjih letih: Adelino življenje je srce parajoča avtopsija razmerja, ki pač ne odvrača pogleda, pa naj bo to medtem, ko se naslovna junakinja baše s špageti ali pa pač med rjuhami. "Umetnost ali pornografija?" je bilo (postransko) vprašanje dneva in afero sta podpihovali celo igralki sami: svojega režiserja sta obtožili "psihične zlorabe", Tunizijec Abdellatif Kechiche pa je v zameno grozil, da bo film umaknil iz distribucije. Kljub temu nam bo Adelino življenje - eden od redkih letošnjih izdelkov, ki mu ne očitamo triurne dolžine - v spominu ostalo kot ganljiva zgodba o odraščanju, iskanju svojega mesta pod soncem in bolečini ob spoznanju, da tudi največja ljubezen lahko preprosto ... izhlapi.

4. Večna ljubimca (Only Lovers Left Alive, r. Jim Jarmusch)
Jarmuschev novi izdelek je film, ki vam bo bodisi všeč ali pa vam bo šel neizmerno na živce. Slogovna mojstrovina, ki je na prvi pogled preobremenjena z lastno "kulskostjo" in razgledanostjo, pod navidezno plehkostjo skriva več kot samo hipstersko blaziranost. Obenem Jarmuschu uspe vampirski žanr iz krempljev najstniške obsesije vrniti v domet odraslih gledalcev (in se pri tem milostno izogne preigravanju klišejev okrog tega, kakšen seksualni naboj je v grizenju vratov in vsem, povezanem z nesmrtnostjo.) Sanjska, eterična atmosfera ljubezenske zgodbe med Adamom in Evo (Tom Hiddleston in Tilda Swinton) prerašča v vsebino, meditacijo o naravi (večne?) ljubezni ter o vlogi, ki jo ima v svetu in v posameznikovem življenju umetnost.

3. Paradiž: Upanje (Paradies: Hoffnung, r. Ulrich Seidl)
Na seznamu je edini del Seidlove trilogije, ki nosi letnico 2013, a v resnici je režiserjev magnum opus, Paradiž, treba videti kot celoto treh filmov, ki sicer stojijo tudi samostojno - Ljubezen (2012), Vera (2012) in Upanje (2013). 60-letni Avstrijec nas v njih neizprosno, brez trikov kamere in umikanja pogleda, v kvazidokumentarističnem slogu sooča z (ne)vsakdanjimi patologijami malega človeka, ki jim kamere tako brezkompromisno ni nastavil morda še nihče. Tako spoznamo z vero obsedeno katoliško misijonarko, ki se spusti v psihološki boj z zagrenjenim pijancem (ki je njen lastni mož), najstnico, ki v poletnem taboru za hujšanje koprni za 30 let starejšim zdravnikom, in mlečnopolte, obilne turistke, ki se v Afriki izživljajo s svojimi "igračkami" v obliki mladih ljubimcev. Sklepni film, ki v ospredje postavlja mlajšo generacijo, se konča v za odtenek spodbudnejšem tonu kot njegova predhodnika, obenem pa zaokroži trojček, ki bi lahko mirno stal ob boku Krzysztofa Kieslowskega.

2. Llewyn Davis (Inside LLewyn Davis, r. Ethan in Joel Coen)
Llewyn Davis je razmislek o naravi poraza in izgube, tišji, intimnejši in manj ... gobezdav od večine filmov bratov Coen; v tem pogledu je bolj dedič filma A Serious Man kot pa Velikega Lebowskega. V rokah kakega drugega režiserja bi prav lahko bil razvlečena, brezciljna štrena brez pravega zapleta, a Coena najdeta način, kako z minimalnimi prijemi človeku zlesti pod kožo. Svojo anatomijo neuspeha sta postavila v sivi, deževni New York šestdesetih; njun Llewn Davis je slehernik, mali človek, ki predstavlja vse, ki se mučijo z iskanjem svojega glasu in ki nimajo načrta b za (zelo verjetno) situacijo, če se jim nikoli zares ne "odpre".

1. Teater ubijanja (The Act of Killing, r. Joshua Oppenheimer)
Teater ubijanja, dokumentarec o množičnem poboju komunistov sredi šestdesetih v Indoneziji, je globoko moteča, napol nadrealistična izkušnja, ki odgrne zastor pred patologijo in sadizmom karizmatičnih, skoraj simpatičnih množičnih morilcev. Film, ki ga je treba videti, da mu verjameš, in ki je obenem vse prej kot prijetna (a zato nič manj obvezna) filmska izkušnja.

Joshua Oppenheimer, na Danskem živeči ameriški dokumentarist, svojega filma ni zastavil kot konvencionalen dokumentarec "govorečih glav", ampak je svojim portretirancem, od indonezijske vlade plačanim morilcem komunistov, ki so vsi po vrsti silni ljubitelji ameriškega B-filma, predlagal, naj dogodke iz leta '65 rekreirajo v različnih žanrih: kot gangsterski film, kriminalko, vojno dramo in celo psihedelično nočno moro. (Končni izdelek je tako "making of" filma, ki nikoli ni bil posnet.) Oppenheimerjev portret države, v kateri uradna zgodovina genocid opredeljuje kot dobro in potrebno dejanje, ne ponuja nobenih obetov za spravo ali svetlejšo prihodnost.


Se strinjate s takim razporedom? In zakaj ne? Ker je - čeprav se o okusih menda ne gre prepirati - ni čez (utemeljeno) filmsko debato, vas seveda vabimo, da svojo "Naj 10" lestvico oddate v komentarjih.