Igralki, ki sta večino svojega ustvarjalnega življenja preživeli prav v ljubljanski Drami, sta se v filmu prvič popolnoma razkrili gledalcem in povedali svojo življenjsko zgodbo. To je zgodba o nesmrtni ljubezni med šolarkama, ki ju usoda v mladih letih loči in ju na starost spet nepričakovano združi.

Film, ki je uvrščen v tekmovalni program Festivala slovenskega filma, so snemali v Beli krajini, v ospredje pa postavlja pogovor in obujanje spominov Drolčeve in Mežanove pod velikim hrastom. Po režiserjevih besedah celovečerec ni niti dokumentarni niti igrani film. "Snemal sem film, kakšne označbe bo dobil pozneje, pa ni več moja stvar." Sam ga vidi predvsem kot poklon igralkama - bitjema, ki sta zaznamovali njegovo življenje.
Mežanova ga je prepričala v filmu Matjaža Klopčiča Cvetje v jeseni, Drolčeva pa v Klopčičevem filmu Na Papirnatih avionih. Zato je film obenem tudi poklon Klopčiču. Za Mežanovo je bil film velika preizkušnja, saj se je prvič znašla brez teksta in naloge. Morala je podati svoje spomine brez vnaprej določenega besedila, kar po njenih besedah predstavlja veliko tveganje.
Film o tistem, kar ostane
Podobno je tudi Drolčevo snemanje navdajalo z občutkom odgovornosti. "Napotkov ni bilo veliko, režiser nama je pustil veliko svobode, zato ne vem, kako bodo gledalci sprejeli ta film." Ta pripoveduje o minljivosti, vendar jo tudi presega, pravi Mežanova in se spomni na režiserjeve besede: "Mislil sem, da delamo film o minevanju, zdaj vidim, da smo naredili film o tistem, ki ne mine."

Film, ki je nastal v produkciji Gustav Filma, je sooblikovalo pet Škafarju "pomembnih žensk". Poleg Drolčeve in Mežanove nastopata še Helena Koder in Joni Zakonjšek, literarne navdihe pa je režiser iskal pri Bredi Smolnikar.