Podjetje Brandchannel, ki skuša ustvarjati nekakšen pregled zaščitnih znamk in njihovega pojavljanja v svetovnem merilu, je pod drobnogled vzela filmsko industrijo in s prstom pokazala na režiserje, ki so se najbolj "prodali". "Ljudje grejo v kino gledat film, ne pa cele vrste reklam. Obstaja neka meja dobrega okusa in nekateri so svoje filme čisto sprostituizirali," pravi direktor ameriškega podjetja Jim Thompson.

In potem se sprašujete, zakaj kako stvar "morate" imeti ...
Tale informacija verjetno ne bo pretirano presenečenje: za največjega grešnika se je izkazal film Seks v mestu, ki so mu pri Brandchannelu "pritisnili" naziv Film Whore (filmska cipa). V filmu, ki že v uvodnem monologu opozori, da gre v življenju za "ljubezen in znamke", se pojavi nič manj kot 25 modnih znamk, osem luksuznih prodajaln, sedem znamk elektronskih naprav, sedem revij, sedem znamk hrane in pijače, pet znamk kozmetike, tri znamke avtomobilov in ena letalska družba. Režiser Michael King je v dobri dve uri svojega filma tako umestil precej več izdelkov kot njegovi kolegi: poletne uspešnice imajo v povprečju 22,1 skritega oglasa.

Med podjetji so izpostavili Ford: njihovi avtomobili so se pojavili v 57,7 odstotka filmov, ki so v zadnjem letu prišli na prvo mesto gledanosti v ZDA. Ford mustang, ki je "nastopil" v filmu Jaz, legenda, je dobil nagrado Scene Stealer ("kraja kadra"), češ da je popolnoma zasenčil svojega človeškega soigralca Willa Smitha.

Njihovi tekmeci pri Audiju so dobili "priznanje" Best Off-Screen Support (najboljša podpora iz zakulisja), ker so svoj model R8 tako dobro povezali s filmom Iron Man - Robert Downey jr. se je z njim pripeljal na vse premiere filma, ki se jih je udeležil.

James Bond: sinonim za drage igračke
Podjetja plačajo astronomske zneske, da svoje izdelke spravijo v filme, ki se jim obeta visoka gledanost (natančni zneski ostajajo skrivnost). Za naslednjim vogalom nas že čaka nova norija: James Bond. Govori se, da so samo podjetja Ford, Heineken in Sony, ki bi se rada videla v filmu Quantum of Solace, v reklamno kampanjo filma že vložile 50 milijonov funtov.

Studii se seveda branijo, da pač potrebujejo denar, če hočejo snemati visokoproračunske filme, kar pa režiserjev ne potolaži vedno. "V najboljšem primeru je umeščanje izdelka nadležna motnja, v najslabšem pa lahko film čisto spodkoplje," je jezen britanski režiser Ken Loach, dobitnik canske zlate palme za Veter, ki trese ječmen.

Ana Jurc