"To pravzaprav pogosto počnem. Thomas Vinterberg je začel ugašati telefon," je dejal v pogovoru na današnjem dogodku iz sklopa Kava z (Kafa sa), v okviru katerega na sarajevskem filmskem festivalu (SFF) vsako leto pripravljajo pogovore s svojimi gostjami in gosti.

Foto: SFF
Foto: SFF

Dopoldanski dogodki se tradicionalno vrtijo okoli sproščenega pogovora ob bosanski kavi in tokratni gost je, čeprav sicer kave ne pije, naredil vljudnostni požirek.

Mads Mikkelsen je eden osrednjih gostov letošnjega festivala. Ob tej priložnosti so mu tudi podelili nagrado srce Sarajeva za prispevek k filmski umetnosti, v programu pa je gostovala projekcija filma Lov, v kateri je Mikkelsen odigral glavno vlogo. Drama je bila med drugim nominirana za oskarja za najboljši mednarodni film.

"Rdeča preproga je izredno majhen delček tega, kar živimo kot igralci, a vendar je bila zame enkrat odločilna, saj sem dobil scenarij za film Lov v roke na rdeči preprogi v Cannesu. Zdel se mi je najboljša stvar, ki sem jo prebral v življenju, vlogo sem potrdil v istem hipu, ko sem prebral scenarij. To je bil moj najlažji 'da'," je opisal.

Foto: Nadina Štefančič / MMC RTVSLO
Foto: Nadina Štefančič / MMC RTVSLO

Kot pravi, lahko običajno malce ugiba, kaj se bo zgodilo na naslednji strani v scenarijih, tukaj pa je bilo prav nasprotno. "To je bil dober znak. Prosil sem, da prav ničesar ne spreminjamo." O svojih preteklih vlogah sicer z veseljem spregovori, gleda pa ne svojih filmov. "Analizirati se na zaslonu je le površinsko, bistveno je, kako čutiš."

"Scenarij je Biblija."

Ne le v primeru Lova, tudi sicer išče scenarije, ki ga že ob prvem branju pretresejo: "Zame je vedno vse, kar moram vedeti o liku, že v scenariju. Scenarij je Biblija. Ko deluje, lahko postaneš služabnik zgodbe." Pogosto preverja z režiserjem, ali je podrobnosti scenarija prav razumel. Svoje delo vidi kot prevajanje režiserjeve vizije. V času snemanja se nikoli ne prepusti, vendar išče ravnotežje. "Če se preveč sprostiš na snemanjih, se bo končalo z jokom in prepirom, v času snemanja verjamem v čisti fokus," je poudaril.

Sorodna novica Trikotnik žalosti Rubena Östlunda odpira 28. Sarajevski filmski festival

Filmsko pot je zagnal v 90. letih prejšnjega stoletja na Danskem z generacijo filmarjev, ki so preoblikovali filmsko kulturo, to so Nicolas Winding Refn, Susanne Bier in Anders Thomas Jensen. "Bilo je čudovito obdobje, želeli smo spremeniti kinematografijo. Stopili smo na filmsko prizorišče, kjer so 80-letniki režirali 17-letnike, naenkrat pa je bila z našo generacijo na obeh straneh kamere ista generacija in to je bilo izjemno. Ni šlo za skupino genijev, ampak zgolj za to, da je ena generacija našla skupni filmski jezik. Pozneje smo delali tudi z drugimi režiserji, ampak smo se morali najprej identificirati kot generacija."

Na začetku je bilo snemanje zanj "rokenrol". "Nisem vedel, kje je kamera, nisem vedel, kaj počnem. Zdaj natanko vem, kje je katera kamera, ampak jo moram odmisliti."

Foto: Nadina Štefančič / MMC RTVSLO
Foto: Nadina Štefančič / MMC RTVSLO

Ni ambiciozen z vidika kariere, ampak le na ravni filma, ki ga dela. "Kariera je nekaj oddaljenega, mene pa zanima to, kar počnem v tem trenutku, in to sčasoma lahko postane kariera." Zanj posebno pomemben je bil Jensen, ki po besedah Mikkelsena ustvarja izključno filme o iskanju družine in doma, vendar pa to počne na svojevrsten način. Opisuje ga kot zelo poetičnega režiserja, ki pa ne želi govoriti zgodbe neposredno, ampak narediti krog, imeti noro drzno tezo, da vzbudi čustvo in poetičnost. Ko so snemali film The Green Butchers, so bili prepričani, da nihče od njih ne bo več delal v filmu, ker je bil scenarij tako "nor". V komičnem filmu prodajajo človeško meso pod pretvezo, da gre za piščanca.

Če umetnost ne more pogledati na to drugo stran, ne bomo nikoli postali pametnejši, nikoli ne bomo vedeli več, kot vemo. Umetnost nas lahko popelje na temno stran, da se iz nje nekaj naučimo. Če se izogibamo pogledu na temno stran, bomo ponavljali svoje napake, kar več kot očitno počnemo.

Mads Mikkelsen

Vloge zavrača samo, če so slabo napisane, nikoli ne zaradi radikalnosti ali nemoralnosti lika. "Sekundo po tem, ko smo izumili boga, smo izumili satana. Z razlogom. Ker smo kot ljudje pomanjkljivi. Hannibal Lecter denimo vidi to drugo, temno stran človeka. Če umetnost ne more pogledati na to drugo stran, ne bomo nikoli postali pametnejši, nikoli ne bomo vedeli več, kot vemo. Umetnost nas lahko popelje na temno stran, da se iz nje nekaj naučimo. Če se izogibamo pogledu na temno stran, bomo ponavljali svoje napake, kar več kot očitno počnemo," je pojasnil svoj odnos do temačnih likov, ki jim daje življenje.

Še posebej je zaslovel s svojo vlogo v seriji Hannibal, v kateri igra uspešnega psihologa in sociopatskega serijskega morilca. Pravi, da filma ne bi želel delati, ker se ne bi dotikal vloge, ki jo je na velikih platnih ustvaril Anthony Hopkins. Serija pa je ponudila drugačen pogled na lik. "Videl sem ga kot junaka. To vedno storim z zlobneži, vidim jih kot padle angele. Poskušam videti lepoto, ne grozo v tem, kar vidi on. To je edini način pristopanja k takšni vlogi. Če bi bil zgolj samo psihopat, bi ga bilo preprosto ujeti in ne bi imel nobenega razvoja."

Foto: Nadina Štefančič / MMC RTVSLO
Foto: Nadina Štefančič / MMC RTVSLO

Enako razmišlja tudi, ko gre za Marvelove filme. Za svojo vlogo Doktorja Strangea v Marvelovi uspešnici je moral v hudobcu najti neko poanto, ugotoviti, kakšno utopijo lovi ta lik. Velika razlika med hollywoodskimi in evropskimi filmi je, kot pravi, seveda proračun. "Tam je meja le nebo, brezmejni so proračuni, Marvelova scenografija v enem prizoru ima proračun celotnega danskega filma."

Sam sicer misli, da je pomembno, da filmi ostajajo filmi režiserjev, in ne producentov. Zato tudi verjame v ključno vlogo državnih filmskih centrov, ki filme financirajo. Na Danskem filmskem inštitutu financirajo od 20 do 30 filmov na leto, "nekaj filmov dobi veliko denarja, velika skupina jih dobi malo denarja in še ena majhna skupina jih dobi zelo malo denarja. Običajno so prvenci tisti z manj denarja. Vse je financirano, zato je prostor tudi za napake. Filmi ostajajo pod taktirko režiserja. In mislim, da zato film cveti."

Podpisovanje avtogramov po pogovoru. Foto: Nadina Štefančič / MMC RTVSLO
Podpisovanje avtogramov po pogovoru. Foto: Nadina Štefančič / MMC RTVSLO

Ob filmih se je igralec pojavil tudi v videoigri Death Stranding, ki jo je ustvaril Hideo Kojima. V njej nastopi tudi režiser Nicolas Winding Refn. Kot je opisal Mikkelsen, videoiger ne pozna dobro, sprejel je ponudbo za vlogo, ker se mu je zdela drugačna in ker je želel nastopiti s starim prijateljem Refnom.

Na vprašanje, s kom bi najraje zaigral v filmu, je naštel Vincenta Cassla, Roberta De Nira in Meryl Streep. Njegov največji navdih pa sta igralsko od nekdaj Bruce Lee in Buster Keaton: "Ker sem odraščal z njima. Navdihujeta me, ne da bi ju želel posnemati. Veliko naredita z najmanjšo potezo ali gibom."

"Film ne daje nujno odgovora, a te lahko prisili k razmisleku"

Ključen film zanj v mladosti je bil Taksist. "Lik me je privlačil in odbijal, bil sem zmeden in ugotovil, da film ne daje nujno odgovora, ampak te lahko prisili k razmisleku." Njegovi najljubši filmi so iz cikla Dekalog Krzysztofa Kieślowskega. Odrastel je s skupino Pink Floyd in se še vedno vrača k skladbi The Great Gig In The Sky, je še povedal, ko je govoril o mladostniških vplivih.

Ko ne snema filmov, gleda veliko športnih tekem in se izredno rad ukvarja s športom. "Vedno sem si želel zaslužiti s športom, a mi ni nikoli uspelo. Z Messijem bi igral v katerem koli klubu, to so moje sanje. Od nogometašev se učim tudi dramaturgije, saj se znajdejo v tako naravno dramatičnih situacijah. Ko se osem ljudi podi za žogo in se ob tem niti pogledajo ne, v tem nastaja posebna glasba, to je zame umetnost. Ne zgodi se vedno, ampak le na določeni ravni športa. Tudi igra Messija ali Federerja je tako zame umetnost. Ko Federer igra brez boja, napora, popolnoma fluidno, samo strmiš in se sprašuješ, kako se je to zgodilo. Zame je to umetnost."

Sorodna novica Na sarajevski filmski festival prihaja Mads Mikkelsen

Kar pa zadeva umestitev na sezname najlepših moških, je ob tem začel razumeti, kako se počutijo ženske, ko jih ocenjujejo po videzu. "Imejte me radi zaradi moje obrti, bi vzkliknil. A ne trpim zaradi tega, ne razmišljam veliko o tem in ne bi ravno jokal, če ne bi bil na tem seznamu," je sklenil pogovor na festivalskem trgu v Sarajevu.

Pet častnih src Sarajeva

Na letošnjem festivalu sicer častno srce Sarajeva podeljujejo še ameriškemu režiserju in scenaristu Paulu Schraderju, ukrajinskemu režiserju Sergeju Loznici, ki mu je posvečena tudi retrospektiva, ameriškemu igralcu in režiserju Jesseju Eisenbergu ter švedskemu filmarju Rubenu Östlundu.

Na tokratnem SFF-ju, ki se bo sklenil 19. avgusta, bodo sicer skupno prikazali 230 filmov iz 62 držav.

Častno srce Sarajeva za Madsa Mikkelsena