Filmoljubcem Motovunskega filmskega festivala najbrž ni treba predstaviti, za vse druge na kratko: gre za festival brez predpisanih žanrskih, političnih ali geografskih omejitev, katerega glavni zaščitni znak je prav idilično istrsko mestece Motovun. V razglas svoje samobitnosti se festivalsko prizorišče od zdaj imenuje kar Svobodna cona Motovun, ki je svojim obiskovalcem namenila celo lasten "diplomatski potni list".

Filmi optimizma
Med 27. in 31. julijem bo na štirih motovunskih filmskih platnih mogoče videti 21 filmov, ki se v glavnem programu potegujejo za nagrado propeler Motovuna. Po besedah direktorja Igorja Mirkovića je družba, ki ji pripadamo, v sivi coni kroničnega pomanjkanja perspektiv in optimizma, zato se izbor filmov osredotoča na pozitivna sporočila, ki porajajo voljo do življenja, kljub navidezno brezupnim situacijam.

Med naslovi, ki jih občinstvu ponuja letošnji izbor, najdemo tako politično provokativno nehollywodsko ameriško produkcijo kot sredozemske filme, ki tematizirajo posledice gospodarske krize. Naslova, ki prav gotovo vzbujata največ pozornosti, sta dokumentarca o ruski punkskupini Pussy Riot in nenavadni ekološki pobudi Fuck for Forest. Med imeni izstopa stari znanec in tudi letošnji gost festivala, kontroverzni avstrijski ustvarjalec Ulirch Seidl, ki na “hrib filmov” prihaja s svojo trilogijo Raj: Ljubezen-Vera-Upanje.

Filmska "fešta"
Filmsko ponudbo vselej dopolnjuje tudi izjemno poletno vzdušje na “hribu filmov”, kamor spada tudi zabava vse do jutranjih ur. Po besedah organizatorjev je zabavljaška komponenta v nekem obdobju skorajda načela filmsko bistvo festivala, a se je v zadnjih letih celota ponovno prav prijetno uravnovesila v tirnicah, ki v pravšnji meri zagotavljajo oboje.

Letošnji spremljevalni program Motovunskega filmskega festivala zaznamuje tematika, ki poraja izvrstne filmske motive: gre za Rome, njihov način življenja ter predvsem glasbo. Obiskovalci bodo deležni številnih, letos v celoti brezplačnih glasbenih dogodkov, med njimi koncerta makedonskega trobentača Džamba Aguševa, ki v svojem žanru velja za svetovnega prvaka.

Svobodna cona
Motovunski festival se je prvič predstavil leta 1999 in že v naslednjem letu potrojil obisk. V tem času je na Hrvaškem vladala še odločna mera povojne kulturne narodotvornosti in sovpadajoče korektnosti, ki je na svoj način zaznamovala tudi legendarni festival v Pulju. A Motovunski filmski festival je namesto tega z mero drznosti ponudil sproščen dogodek s pestrim mednarodnim filmskim izborom in bogatim kulturnim programom. Skratka, festivalska formula je več kot očitno zavzela pravo mesto ob pravem času, kar dokazuje hvaležen odziv tako ustvarjalcev kot občinstva iz domače in čezmejne okolice, ki najbrž tudi letos, šestnajstič po vrsti, ne bo zatajil.

Da motovunski festival resno računa tudi s slovenskim občinstvom, je naznanila tudi nedavna tiskovna konferenca, ki so jo organizatorji tokrat prvič priredili tudi v ljubljanskem Kinodvoru. Dejstvo, da ravno letos na festivalu ne bo prikazan noben slovenski film, jih je ob tej priložnosti spravilo v manjšo zadrego, a vendar je tradicija sodelovanja slovenske kinematografije s festivalom v preteklih letih dovolj zgledna, da nad tem ne gre negodovati.

Jaka Terpinc