Režiserko Tiho K. Gudac je že od otroštva spremljalo skrivno poglavje dedovega življenja, o katerem se v družini ni govorilo. Za svoj prvi dokumentarec se je odločila raziskati ravno dolgo zamolčano breme, ki ga je preživel ded kot taboriščnik na Golem otoku, in kako močno je zaznamovalo življenje celotne družine. S filmom pa odprla dolgo zamolčano temo. Foto: FDF
Režiserko Tiho K. Gudac je že od otroštva spremljalo skrivno poglavje dedovega življenja, o katerem se v družini ni govorilo. Za svoj prvi dokumentarec se je odločila raziskati ravno dolgo zamolčano breme, ki ga je preživel ded kot taboriščnik na Golem otoku, in kako močno je zaznamovalo življenje celotne družine. S filmom pa odprla dolgo zamolčano temo. Foto: FDF
'Svojih filmov ne štejem za orožje. Ne uporabljam podob kot orodja za posredovanje svojega pogleda ali za povračilo. Filma ne vidim kot instrumenta za propagando, temveč za ustvarjanje konteksta, ki bi vzpostavilo vzajemno razumevanje in omogočilo dialog. Prostora, ki bi sovražne ljudi primoral, da se med seboj vidijo in slišijo, s čimer bi nekega dne razvili sposobnost za vzajemno strpnost. V tem pogledu dokumentarec ne prikazuje družbe, kakršna je. Sam po sebi je obljuba, o svojem delu pravi režiser Mehran Tamadon, ki si je s filmom Biti Iranec prislužil posebno omembo žirije.
'Svojih filmov ne štejem za orožje. Ne uporabljam podob kot orodja za posredovanje svojega pogleda ali za povračilo. Filma ne vidim kot instrumenta za propagando, temveč za ustvarjanje konteksta, ki bi vzpostavilo vzajemno razumevanje in omogočilo dialog. Prostora, ki bi sovražne ljudi prisilil, da se med seboj vidijo in slišijo, s čimer bi nekega dne razvili sposobnost za vzajemno strpnost. V tem pogledu dokumentarec ne prikazuje družbe, kakršna je. Sam po sebi je obljuba, o svojem delu pravi režiser Mehran Tamadon, ki si je s filmom Biti Iranec prislužil posebno omembo žirije. Foto: FDF
Goli otok slavil na Festivalu dokumentarnega filma

Kot še piše v obrazložitvi, zmagovalni film na dokumentaristično prepričljiv način pove zgodbo, ki se je začela pred 60 leti in ki jo je bilo danes končno treba povedati ter prekiniti politično zapovedani molk. "Avtorici uspe dramaturško stopnjevati svojo pripoved od lahkotne animacije, s katero ponazori svoje otroško razumevanje sveta odraslih, vse do resnega vizualno dokumentiranega sklepa, da pretrga začarani krog molka in ponotranjene krivde žrtve kršitev človekovih pravic. Pri tem izvrstno uporabi moč direktnega dokumentarističnega filmskega jezika."

Film, ki se sprašuje o našem razumevanju svobode
Žirija je posebno omembo namenila filmu Biti Iranec v režiji v Franciji živečega Mehrana Tamadona, ki ga po mnenju žirije ne zanima utopičen boj za človekove pravice, ki veljajo v evropski sekularni družbi, temveč vprašanje človekovih pravic v iranski islamski republiki. "Ta je seveda daleč od Mehranovega ideala, a raje kot za neposredni napad na družbo, ki ga izloča, se režiser odloči za raziskovanje možnosti kompromisa, ki bi mu v prihodnje omogočil življenje v domovini."

Film pred gledalca izriše "islamski svet, ki še zdaleč ni črno-bel in v katerem je pod vprašaj postavljeno tudi naše razumevanje svobode in človekovih pravic". "Ko za trenutek zbliža medsebojno oddaljene ljudi, film Biti Iranec vzbudi upanje, da se lahko nekoč zbližajo tudi oddaljeni svetovi," je v utemeljitvi zapisala žirija."
O zmagovalcih je odločala žirija v sestavi pisatelj in kolumnist Goran Vojnović, s filmom tesno povezana Jelke Stergel ter aktivist iz Nigerije Majid Hussain, ki je prepotoval nevarno pot čez Sredozemsko morje v Evropo in zdaj živi v Italiji. Za nagrado, ki jo Amnesty International Slovenija podeljuje za najboljši film o človekovih pravicah, so se potegovali še filmi Srbski odvetnik Aleksandarja Nikolića, V suženjstvo zakleti Görana Olssona in Brez uspavanke Helen Simon.

Goli otok slavil na Festivalu dokumentarnega filma