Nekaj tako trivialnega, kot je smrt, pač ne bo oviralo Monty Pythonov

In zdaj, nekaj popolnoma drugačnega!

27. junij 2011 ob 12.35 • Los Angeles - MMC RTV SLO

Animirani film bo, tako kot nekoč skeči Letečega cirkusa, kolaž različnih slogov animacije, preoblačenja v ženske in bizarnih šal.

Chapman je svojo spolno usmerjenost pred javnostjo skrival do sedemdesetih, čeprav je nekaj pythonovskih skečev nanjo namigovalo. V knjigi Graham Crackers je pozneje opisal, kako so nekoč avtorji serije dobili ogorčeno pismo neke gledalke, ki je nekje slišala, da je eden izmed članov gej, in se sklicevala na Biblijo, češ da bi ga bilo treba kamenjati. Eric Idle je na njeno pismo odgovoril: 'Ugotovili smo, za koga gre, in ga dali ustreliti.' Ker se je vse to zgodilo, malo preden je šov zapustil John Cleese, bog si ga vedi, kaj je o njegovem 'izginotju' mislila tista gledalka, piše Chapman.

Legendarna šesterica, ki so jo sestavljali John Cleese, Terry Gilliam, Eric Idle, Terry Jones, Michael Palin in Graham Chapman, je z nadrealističnim humorjem zabavala kar v 45 delih kultnih montypythonovskih prigod. Skupina je postavila na glavo do takrat veljavna 'pravila' pisanja skečev in prepletla eno prigodo v drugo, skeče pa zaključevala praktično sredi dogajanja. Pravzaprav je ta pristop predstavil že Spike Milligan, pythonovci pa so ga nato mojstrsko dodelali. Leteči cirkus je imel tudi to srečo, da so ga v nasprotju z njihovimi dotedanjimi šovi predvajali v barvah, ki so enkratno dopolnjevale njihovo nadrealistično domišljijo.

Pythonovci so se strinjali, da je Chapman sicer morda najmanj prispeval, kar se pisanja scenarijev tiče, da pa je imel najbolj izostren občutek za to, kaj je smešno. Sloviti skeč o mrtvi papigi, ki ga je večinoma spisal Cleese, je bil v prvotni različici na primer skeč o človeku, ki skuša vrniti pokvarjen opekač. 'Chapman se je vprašal: Kako lahko to naredimo še bolj utrgano?' in na dan prišel z idejo, da bi nezadovoljni kupec lahko vračal mrtvo norveško modro papigo,' se je pozneje spominjal Cleese.

Dvajset let po tem, ko je "krepnil, crknil, šel rakom žvižgat, škripnil in se podal v večna lovišča" - če parafraziramo antologijski pogrebni govor Johna Cleesa -, se Graham Chapman vrača še za eno predstavo v montypythonovskem cirkusu.

Animirani film bo, tako kot nekoč skeči Letečega cirkusa, kolaž različnih slogov animacije, preoblačenja v ženske in bizarnih šal. Foto:

Graham Chapman — Chapman je svojo spolno usmerjenost pred javnostjo skrival do sedemdesetih, čeprav je nekaj pythonovskih skečev nanjo namigovalo. V knjigi Graham Crackers je pozneje opisal, kako so nekoč avtorji serije dobili ogorčeno pismo neke gledalke, ki je nekje slišala, da je eden izmed članov gej, in se sklicevala na Biblijo, češ da bi ga bilo treba kamenjati. Eric Idle je na njeno pismo odgovoril: 'Ugotovili smo, za koga gre, in ga dali ustreliti.' Ker se je vse to zgodilo, malo preden je šov zapustil John Cleese, bog si ga vedi, kaj je o njegovem 'izginotju' mislila tista gledalka, piše Chapman.

Monty Python — Legendarna šesterica, ki so jo sestavljali John Cleese, Terry Gilliam, Eric Idle, Terry Jones, Michael Palin in Graham Chapman, je z nadrealističnim humorjem zabavala kar v 45 delih kultnih montypythonovskih prigod. Skupina je postavila na glavo do takrat veljavna 'pravila' pisanja skečev in prepletla eno prigodo v drugo, skeče pa zaključevala praktično sredi dogajanja. Pravzaprav je ta pristop predstavil že Spike Milligan, pythonovci pa so ga nato mojstrsko dodelali. Leteči cirkus je imel tudi to srečo, da so ga v nasprotju z njihovimi dotedanjimi šovi predvajali v barvah, ki so enkratno dopolnjevale njihovo nadrealistično domišljijo.

Skeč z mrtvo papigo — Pythonovci so se strinjali, da je Chapman sicer morda najmanj prispeval, kar se pisanja scenarijev tiče, da pa je imel najbolj izostren občutek za to, kaj je smešno. Sloviti skeč o mrtvi papigi, ki ga je večinoma spisal Cleese, je bil v prvotni različici na primer skeč o človeku, ki skuša vrniti pokvarjen opekač. 'Chapman se je vprašal: Kako lahko to naredimo še bolj utrgano?' in na dan prišel z idejo, da bi nezadovoljni kupec lahko vračal mrtvo norveško modro papigo,' se je pozneje spominjal Cleese.

Slovo Grahama Chapmana leta 1989 je, tako se je vsaj zdelo, dokončno onemogočilo ponovno združitev morda najslavnejšega komičnega kolektiva vseh časov, Monty Python.
A vse vendarle še ni izgubljeno: Chapman bo v svoji virtualni, 3D-različici zvezda filmske ekranizacije svoje lastne avtobiografije A Liar’s Autobiography: Volume VI. V animiranem filmu bodo nastopili (skoraj) vsi še živeči montypythonovci, Chapmanov glas pa bodo "sestavili" s pomočjo posnetka branja, ki ga je opravil malo pred smrtjo.

Monty Python’s Flying Circus, absurdna komedija, ki jo je BBC nehal predvajati že daljnega leta 1974, noče in noče umreti. Serija je bila iztočnica za več filmov, broadwayske predstave in antologijski nastop na festivalu v Aspenu leta 1998, na katerem je Terry Gilliam s kolegi po odru brcal žaro, v kateri naj bi bili Chapmanovi ostanki (Niso bili!).

V skladu s shizofreno (v najboljšem mogočem pomenu besede) naravo pythonovcev se s filmom ukvarja kar petnajst animatorskih studiev. Končni rezultat bo prav toliko poglavij, ki bodo dolga od treh do dvanajstih minut in ilustrirana vsako v drugačnem slogu. Režisersko in producentsko vlogo si delijo Bill Jones, Ben Timlett in Jeff Simpson.

"Različni slogi zrcalijo različna obdobja v Grahamovem življenju," je razlog za tak pristop za New York Times pojasnil Simpson. "To pa nam prihrani precej dela." Film, ki bo dolg približno uro in pol, naj bi bil končan in pripravljen za premiero spomladi naslednjega leta. (V Veliki Britaniji ga bodo predvajali v kinih, v ZDA na TV, Slovenci pa najbrž ne smemo preveč upati.)

Resnica? Pa koga sploh zanima resnica?
Lažnivčeva biografija, ki je prvič izšla leta 1980, je namerno "podložena" pripoved o Chapmanovem življenju. Vprašanje, koliko je v popisu Chapmanovega romanja od medicinske fakultete in alkoholizma do sprijaznjenja z lastno istospolno usmerjenostjo resnice, ostaja odprto. "Nič," na primer ocenjuje eden izmed preostalih šestih originalnih Pythonov Terry Jones. "Vse skupaj je absolutna, brezsramna, prostaška laž." Morda se je seveda šalil. Pri pythonovcih nikoli ne veš.

"Grahamova zgodba je zgodba moža, ki je bil odkriti gej in na skrivaj alkoholik," je na to temo povedal Simpson. "To ni pripoved o nastanku Letečega cirkusa, to je človekova življenjska zgodba."

Bolje kot še en dokumentarec ...
Simpson je imel sprva drugačno vizijo: zamislil si je "tradicionalen" dokumentarec, a je od Chapmanovega partnerja Davida Sherlocka izvedel, da preprosto ni nobenih domačih posnetkov iz pokojnikovega zasebnega življenja, s katerimi bi si lahko pomagal. Je pa Sherlock pripomnil, da obstaja posnetek Chapmanovega branja lastne avtobiografije, ki ga je v eni sami noči posnel, ko se trend "avdioknjig" še niti začel ni.

Kaj pa Eric Idle?
Iz pogovorov s Timlettom in Billom Jonesom, avtorjem dokumentarne serije Monty Python: Almost the Truth — The Lawyer’s Cut, se je rodila ideja, da bi Chapmanov glas lahko konec koncev zmontirali z animacijo. Michael Palin bo v njem tako, na primer, nastopil kot Chapmanov oče, Terry Gilliam ima več vlog in tako dalje. Za zdaj k projektu ni pristopil samo Eric Idle, a režiserji obljubljajo, da "se s tem še ukvarjajo".

Bill Jones pravi, da ga pri vsem skupaj veseli predvsem promocijski potencial projekta (menda že kar vidi DVD-ovitke z napisom "Graham Chapman - mrtev v 3D").

Terry Jones, ki v filmu igra tako sebe kot Chapmanovo mamo, je prav tako za New York Times dejal, da vsega skupaj ne gre jemati preveč resno. "Tega filma res ne bi smeli posneti," se je smejal. "V njem ni niti besedice resnice."

Ana Jurc

Spodaj si oglejte enega Chapmanovih najbolj antologijskih prizorov: Kako se je kot kralj Artur v Svetem gralu spopadel s Črnim vitezom.