Junakinja svojega življenja ni pripravljena žrtvovati za dobro družinske skupnosti, želi si na pošten način osvoboditi sebe, tako v erotičnem kot v družinskem smislu. Foto: Željko Stevanić
Junakinja svojega življenja ni pripravljena žrtvovati za dobro družinske skupnosti, želi si na pošten način osvoboditi sebe, tako v erotičnem kot v družinskem smislu. Foto: Željko Stevanić
Lahko noč, gospodična
Vprašanje odnosa med materialno preskrbljenostjo in čustveno izpraznjenostjo, s katero sta Hana in Samo soočena, je po Pevčevih besedah tudi vprašanje, ki ga zastavlja 'sredina življenja'. Foto: Željko Stevanić

Lahko noč, gospodična se bo bo gotovo pogosto srečeval z oznako "ženski film". Če bi se v primerljivo "glavni" oziroma "nosilni" vlogi znašel moški junak, je zelo malo verjetno, da bi imeli opravka z oznako "moški film". (...) Če se bo neki zgodbi slučajno zgodilo, da bo ženska junakinja v obravnavanem konfliktu tako ali drugače nadigrala moškega - potem gre gotovo za "ženski film". Menda se domneva, da v takem primeru avtor pristransko navija za ženske. Brez tega navijanja uboga ženska gotovo ne bi zmogla.

Metod Pevec
Jan Cvitkovič, eden od osrednjih režiserjev svoje generacije, tokrat 'le' v igralski vlogi, kot strastni, a konec koncev nezanesljivi Lev. Foto: Željko Stevanić

Iz takega premišljevanja se je rodil novi film režiserja Metoda Pevca, Lahko noč, gospodična. Ognjeni krst je že poleti doživel že na puljskem filmskem festivalu, naslednja premiera ga čaka v Portorožu; z njim se bo 14. Festival slovenskega filma 29. septembra tudi začel, isti dan pa prihaja še na redni spored slovenskih kinematografov.
Hana je pravzaprav Duša, junakinja Pod njenim oknom, ko je "dobila vse"
Lahko noč, gospodična na nek način nadaljuje rdečo nit pevčeve uspešnice Pod njenim oknom. Metod Pevec in Polona Juh sta se v prvem filmu namreč zapletla v ustvarjalno razmerje, ki je na nek način terjalo nadaljevanje - Lahko noč, gospodična seveda ni neposredno, temveč zgolj smiselno nadaljevanje teme.

Podobna junakinja - tokrat ji je ime Hana - vstopa v zgodbo z zavezanostjo materinstvu in (sicer že rahlo odtujenemu in ohlajajočemu se) zakonu na eni strani ter s potrebo po afirmaciji lastnih poklicnih oziroma ustvarjalnih ambicij na drugi strani. Punca, ki je v prvem filmu iskala ljubezen, je dobila vse: moža, poklic, otroka - mora pa se soočiti z neozdravljivo utrujenostjo svoje ljubezni, se spet vrniti na začetek, poskusiti znova, ...
Hana (Polona Juh) in Samo (Jernej Šugman), kot ju spoznamo na začetku filma, sta še vedno mlada, imata hišo, čudovito hčerko in dobro delo. On je odločen in uspešen, ona pa malce hipersenzibilna in sanjava. Njen svet zares spoznamo šele skozi pravljice, ki jih vsak večer pripoveduje svoji hčerki - v sproti izmišljenih zgodbicah o jokajočih volkuljah in nesrečno zaljubljenem medvedu Jožefu se prepletajo bajeslovni arhetipi in njeno vsakdanje življenje.
Zgodba, stara kot svet
V uglajeni družinski rutini pa se že kmalo razkrijejo razpoke - tisti tipični znaki (mož, ki si kupi novo kolonjsko in spodnjice ter hodi telefonirat na dvorišče), ki jih Hana ne spregleda, vodijo v nezaupanje in ljubosumje, dokončno razkritje krute resnice - da mož spi s sodelavko - pa do nepovratne odločitve.
"Verjamem, da je veliko zakonskih parov, ki so sposobni kvalitetnega spolnega združevanja, ne zmorejo pa čustvenega odnosa, ki bi ohranjal vsaj osnovne obrise ljubezni, v imenu katere sta si nekoč obljubila zvestobo," o premisi svoje zgodbe pravi Pevec. "Ženski, ki trmasto verjame v ljubezen kot temelj čistega, poštenega odnosa se ne piše dobro. Ali pač?"

Iz dežja pod kap
Zdi se, da bo Hanino nesrečo, ko se je prisiljena preseliti nazaj k materi, omililo srečanje z nekdanjim fantom iz študentskih let, a kmalu se izkaže, da jo tudi karizmatični, "umetniški" Lev (Jan Cvitkovič) kaj lahko prizadane.
V film z občutkom vpletena animacija
Če je film Pod njenim oknom vzporedno z glavno zgodbo predel še malce metaforično ornitološko nit, imajo tokrat podobno vlogo animacija in živalski junaki pravljičnih vložkov. Zabavne zgodbice, improvizirane večerne pravljice, ki s kančkom nežne ironije začinijo glavno zgodbo, ponujajo številne bolj ali manj očitne primerjave z osrednjo zgodbo. Ta pravljičarska nit je sicer potrebovala malce drugačno vizualizacijo - zato se je Pevec odločil za "retro" analogno animacijo, ki jo je zaupal Špeli Čadež.

Lahko noč, gospodična torej ni zgodba o mladem dekletu, ki bi iskalo svojega princa na belem konju, ampak nekaj precej subtilnejšega in večplastnejšega: odgovor na tisto neslavno vprašanje, Kaj se je zgodilo potem? Duša, ki ni več Duša, je odrasla, in zato je odrasla tudi njena zgodba. (Nobeno naključje ni, da sta oba moška lika v filmu prikazana kot slabiča, saj, tako, Pevec, "moški o čustveni dimenziji odnosov razmišljajo bistveno manj, manj so pripravljeni v njih vložiti. In ko se zgodi kriza, so zato bistveno bolj zmedeni. Zato moški v tem pogledu malo zamuja.")

Več kot vredno ogleda, nenazadnje tudi zaradi vedno odličnih Šugmana in Juhove.

Lahko noč, gospodična se bo bo gotovo pogosto srečeval z oznako "ženski film". Če bi se v primerljivo "glavni" oziroma "nosilni" vlogi znašel moški junak, je zelo malo verjetno, da bi imeli opravka z oznako "moški film". (...) Če se bo neki zgodbi slučajno zgodilo, da bo ženska junakinja v obravnavanem konfliktu tako ali drugače nadigrala moškega - potem gre gotovo za "ženski film". Menda se domneva, da v takem primeru avtor pristransko navija za ženske. Brez tega navijanja uboga ženska gotovo ne bi zmogla.

Metod Pevec