Japonska javnost, denimo, ničesar ne ve o velikih festivalih, kakršen je beneški ali canski; ne vejo, da je čast priti v tekmovalno selekcijo teh festivalov. Mislijo, da je dovolj, da samo pošlješ svoj film, in ga avtomatično uvrstijo v program. Še manj vedo, da v Evropi in drugod občinstvo ljubi moje filme, ki imajo kultni status. Sam ostajam majhen in neodvisen filmski ustvarjalec; kot tak za domače medije nisem zanimiv.
"Iskreno povedano, nisem imel česa novega povedati o tej temi. Prvi film je bil na Japonskem velika uspešnica, kar se tam redko zgodi z mojimi filmi, zato sem razmišljal, da je nadaljevanje dobra ideja za dodatni zaslužek!" (smeh) Uspešnica, ki jo omenja slavni japonski filmar (Sonatine, Hana Bi, Zatoichi, Dolls …), je nasilna jakuza kriminalka Outrage, ki je premiero doživela v Cannesu leta 2012, na 69. Mostri pa predstavlja nadaljevanje s preprostim naslovom Outrage Beyond, ki nadaljuje plastično in realistično seciranje vsakdana japonske mafije, v svetu poznane kot jakuza.
- Pogovor s Philipom Seymourjem Hoffmanom
- Pogovor z Winono Ryder
Kot večina jakuza filmov tega slavnega japonskega filmarja, igralca, slikarja in televizijskega komika tudi Outrage Beyond kipi od nasilja in krvavih obračunov, v katerih je nekaj nepozabnih in izvirnih načinov usmrtitve. Dovolj je, če namignemo - električni vrtalnik ali topu podoben stroj, ki izstreljuje žogice za bejzbol.
"Prosim, ne sklepajte, da uživam v izmišljanju čim bolj grotesknih in brutalnih načinov ubijanja. Vse, kar vidite, ima svoje razloge in korenine," nam Kitano pove in nadaljuje: "Na primer prizor z moškim, privezanim na stol, pred strojem za izstreljevanja bejzbolskih žogic, ki jih za treninge igralcev bejzbola izstreljuje z neverjetno hitrostjo. Prizor z vrtalnikom je pravzaprav milejša različica tiste, ki sem jo želel pokazati, saj mi je producent pojasnil, da bi bilo morda smotrno zmanjšati brutalnost in grotesknost, ker se mediji preveč ukvarjajo s tem elementom." (smeh)
Prvi film Outrage je bil nekakšen odraz japonske družbe, željne moči, denarja, položaja. Kako bi opisali nadaljevanje?
Nadaljevanje poskuša slikovito pokazati čvrsto vez med državo in podzemljem, med legalnimi finančnimi posli in mafijo, torej organiziranim kriminalom. V 80. in 90. letih so te mafijske organizacije na Japonskem postale finančno stabilne kot banke in podobno. Nezakonito delovanje jim je uspelo pretvoriti v zakonito, s čimer so si zagotovile ogromen zaslužek. Ta fenomen se nadaljuje in ni specifičen samo za Japonsko; mafija, podzemlje in nelegalne skupnosti obstajajo povsod po svetu, zato upam, da je moj film univerzalen.
Kje tiči razlog, da na Japonskem ne uživate niti približno tako velikega ugleda kot drugod po svetu, še posebej pri evropskem občinstvu in festivalskih selektorjih?
Japonski tisk ne piše o majhnih filmih in neodvisnih avtorjih, kakršen sem sam; japonske televizije poročajo o velikih studiih, visokoproračunskih blockbusterjih in hollywoodskih filmih; majhni zanje nismo zanimivi. Japonska javnost, denimo, ničesar ne ve o velikih festivalih, kakršen je beneški ali canski; ne vejo, da je čast priti v tekmovalno selekcijo teh festivalov. Mislijo, da je dovolj, da samo pošlješ svoj film, in ga avtomatično uvrstijo v program. Še manj vedo, da v Evropi in drugod občinstvo ljubi moje filme, ki imajo kultni status. Sam ostajam majhen in neodvisen filmski ustvarjalec; kot tak za domače medije nisem zanimiv. Poleg tega pa dandanes filme lahko gledate na internetu in pametnih telefonih, zato kino nima več takega pomena kot nekoč. V dvorane dejansko pridejo samo filmi, ki temeljijo na spektakularnih zgodbah ali prizorih, denimo, Maščevalci ali Batman. Vse skupaj je kot zabaviščni park: pridete na divjo vožnjo, nekaj spijete in pojeste ter se zabavate.
Kaj nam pripravljate v prihodnosti? Se že ukvarjate s kakšnim novim projektom?
Trenutno me nekaj neznansko obseda; upam, da bom to lahko izkoristil za kak film ali televizijo. Ustvaril bi namreč rad novo igro: šah v 3D! V mislih nimam tridimenzionalnega šaha na računalniku, ki obstaja že dolgo, ampak na pravi šah z rahlo spremenjenimi pravili. Kot veste, se pri šahu figure premikajo samo po površini: levo, desno, nazaj, linearno. No, zdaj pa si predstavljajte, da bi se figure lahko pomaknile tudi čez rob igralne plošče in na njeno spodnjo stran; plošča tako dobi dodatno dimenzijo. Nato bi dva najboljša šahista na svetu pozval, naj odigrata partijo takega šaha! Upam, da je kaj takega uresničljivo. (smeh)
Iz Benetk za MMC Stjepan Hundić
Japonska javnost, denimo, ničesar ne ve o velikih festivalih, kakršen je beneški ali canski; ne vejo, da je čast priti v tekmovalno selekcijo teh festivalov. Mislijo, da je dovolj, da samo pošlješ svoj film, in ga avtomatično uvrstijo v program. Še manj vedo, da v Evropi in drugod občinstvo ljubi moje filme, ki imajo kultni status. Sam ostajam majhen in neodvisen filmski ustvarjalec; kot tak za domače medije nisem zanimiv.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje