A da ne bo pomote: družina Kravaš – mama Lukrecija, oče Mišima, sin Vincent in hči Marylin – ni živahna iz veselja do življenja, temveč iz dolžnosti. Ker mora neutrudno delati, da bi v teku obdržala družinski posel: trgovinico za samomore. V času, ko je samomor na javnem kraju najstrožje prepovedan – globa, razumljivo, doleti svojce – Kravaševi uslužno pomagajo vsem, ki se odločijo, da bodo svojemu življenju raje napravili konec po pravilih: v zavetju svojega doma. In takih v obdobju permanentne krize ni malo.

Ste zavozili svoje življenje? Bodite uspešni vsaj v smrti – nekako tako se glasi slogan trgovinice, kjer cveti posel s strupi, britvicami (zarjavele so cenejše, in če ne režejo dovolj dobro, zagotavljajo vsaj tetanus), vrvmi z zanko, pištolami (z enim nabojem, saj nočejo opremljati morilcev), meči za harakiri in podobno opremo. Vse, dokler se v družino ne rodi najmlajši sin Alan, ki se neprestano smehlja že kot dojenček. In neko stranko skorajda odvrne od črnih misli ...
Depresija za vsako ceno!
Simpatično temačni protagonisti v risanih filmih kot nekakšna protiutež ljubkim in osladnim "mainstream" junakom seveda niso nič novega. Toda družina Kravaš iz Trgovinice za samomore (Le magasin des suicides, Patrice Leconte, 2012), še ene francoske poslastice klasične 2D-animacije, ki je bila premierno predvajana na letošnji Animateki, je še za odtenek temačnejša – preprosto zato, ker ji drugeče od številnih drugih junakov te vrste, njen temačni svet ni prav nič všeč. Oče in mama, ki se nenehno borita z depresijo, morata za nameček prenašati še vprašanja starejših dveh otrok: "Mami, oči, zakaj se vendar ne moremo ubiti tudi mi?" V to trmasto in vztrajno mrakobno življenjsko držo, ki ni brez humorja, saj ji (če odštejemo temačno velemestno vzdušje) pravzaprav manjka na prvi pogled očiten razlog, pa nato, kot omenjeno, poseže Alan, ki z dobro voljo starše spravlja ob živce, strankam budi voljo do življenja in celo začne misijo sabotiranja samomorilskih pripomočkov. Depresivnost je tako rekoč zaveza družine Kravaš, a njen zadnji poganjek se je, kot razočarano ugotavljata oče in mama, popolnoma ponesrečil.
Motnja v redu depresivnosti
Animirani film je nastal po literarni predlogi Francoza Jeana Teuleja, ki jo lahko beremo tudi v slovenskem prevodu, in se od nje v marsičem razlikuje, a menda je bil avtor s scenarijem kljub temu zadovoljen. Teulejevo delo je že samo po sebi polno vizualnih sugestij, tako da je bralec nenehno prisiljen v zamišljanje stripovskih drž junakov ali nenavadnih in komičnih premikov predmetov. Mračno temo servira v stripovskem slogu, lahkotno in neprizadeto; in zvesto predlogi tudi v filmu ne najdemo nikakršnih pojasnil za krizno stanje, še manj pa filozofskih debat o vrednosti ali nevrednosti življenja. Alanu še na misel ne pride, da bi koga prepričeval, da je živeti pravzaprav lepo; na okolico vpliva zgolj s svojo živahno in veselo pojavo. Sporočilo filma torej nikakor ni dušebrižniški slogan, da je "mogoče na sivino življenja pogledati tudi z lepše plati"; temveč se takšna lepša plat preprosto utelesi, je tam brez kakršne koli utemeljitve. Je motnja v redu depresije, ki se vzame od nikoder.
Prav nič žalostna žalost
Če smemo namigniti: Alanova misija se izteče uspešno. A tudi če se ne bi, iz kinodvorane najverjetneje nihče ne bi odšel slabe volje, saj je z obilico črnega humorja poskrbljeno za to, da se nam še tako mrakobna drža nenazadnje zdi komična. Pisani in hektično naokrog drveči liki, fantastično izrisani na ozadju statičnih in temačnih prostorov in stavb, imajo že sami po sebi kljub deklarirani mračnosti v sebi precejšen energetski naboj. Še največ, kar si boste ob ogledu filma morda zaželeli, je, da bi mojstri animacije (Régis Vidal, Florian Thouret) premislili o tem, da za svoje trike ne bi potrebovali več plesno-pevskih vložkov, kot je nujno potrebno. Na kratko: Trgovinica za samomore je še eno utelešenje dokaza, da umetnost na bralca/gledalca in poslušalca vsaj toliko kot z vsebino vpliva s slogom in svojevrstno dinamiko. In to, poudarjamo, ne glede na motiv svetlobe, ki tudi tu dobi bitko s temo.
Še to ...
V zvezi s tem in za konec še kratka opomba: film v Združenih državah ne bo predvajan – menda zaradi prizorov, v katerih oče Alana navaja na kajenje, in tistih, v katerih Alan z gručo sošolcev opazuje ples svoje gole sestre. Naj bo to le povabilo k razmisleku o videnju slabih zgledov in morda celo ideoloških nagovorov tam, kjer umetnost slika – tisto, kar je, a z nekoliko sarkazma, še več humorja in predvsem s posluhom za vse odtenke življenja.

Ocena: 4-5