Z nagrado za vlogo žene Caryja Granta, ki začne sumiti, da jo njen očarljivi mož skuša ubiti, je postala tudi edina igralka, ki je prejela nagrado akademije za katero koli vlogo v kakšnem izmed številnih Hitchcockovih filmov. Za oskarja je bila nominirana že dve leti prej, leta 1940, za Rebecco, mlado nevesto Laurencea Olivierja, ki jo preganja spomin na moževo pokojno prvo ženo. Leto po prejetju nagrade pa jo je ameriška akademija nominirala tretjič, za vlogo v romantični drami The Constant Nymph.
Joan Fontaine se je rodila 22. oktobra 1917 britanskim staršem v Tokiu kot Joan de Beauvoir de Havilland. Očimov priimek je prevzela v Hollywoodu, da je ne bi zamenjevali s starejšo, v igralstvu že uveljavljeno Olivio de Havilland.

Skorajda že odnehala z igro
Prvič je v filmu zaigrala kot tekmica Joan Crawford v No More Ladies leta 1935, nato pa se je na platna vrnila šele po dveh letih z malo vlogo v Quality Street, kjer je igrala poleg Katharine Hepburn. V A Damsel in Distress je igrala poleg Freda Astaira in v Gunga Din poleg Douglasa Fairbanksa Jr. in Caryja Granta, a vedno le majhne vloge. Razmišljala je že, da bi zapustila igralski poklic, potem pa jo je producent David O. Selznick nagovoril, da se udeleži preizkusa za Hitchcockov film Rebecca. Prav vloga sramežljive žene ji je prinesla velikansko pozornost.

Borila se je za močne ženske
S producenti je imela pogosto težave, saj je, odločena da bo igrala premišljene, močne in svojeglave ženske, ne le soprog, zavračala dodeljene vloge. Takšne je našla v Jane Eyre leta 1944, kjer je igrala z Orsonom Wellsom, in The Affairs of Susan leta 1945, kjer je igrala žensko, kot jo vidijo štirje snubci.
Znova je pritegnila pozornost leta 1957 v filmu Island in the Sun kot bela ženska, ki jo ljubi črnec Harry Belafonte, ter s kritiško hvaljenim filmom Tender Is the Night. V zgodnjih 60. pa se je njena filmska kariera končala.

Bolna v postelji odigrala nešteto vlog
Leta 1978 je napisala avtobiografijo No Bed of Roses, v kateri je zapisala, da jo je k igralskemu delu usmerila prav otroška bolehnost. Ko je bolna ležala v postelji, si je v svojih fantazijah in sanjarijah ustvarila "neskončne prizore romance, strasti, ljubosumja, zavrnitev in smrti. Zgradila in uredila sem hiše, parnike, plesne dvorane. Oblikovala sem scene in kostume, različne vloge in vse sem igrala sama." je zapisala.

Sestrsko rivalstvo in veliko snubcev
Že otroštvo pa je zaznamovalo rivalstvo s starejšo sestro Olivio de Havilland; takrat sta tekmovali za pozornost staršev, vse odraslo življenje pa za večji uspeh v filmskem svetu. "Obžalujem, da se od nje ne spomnim niti enega dejanja prijaznosti skozi vse otroštvo," zapiše. Olivia pa je svojo mlajšo sestro videla kot potuhnjeno iskalko pozornosti, ki je melodramatično igrala svojo bolehnost in se stalno trudila, da jo prekosi.
Poročena je bila štirikrat: z britanskim igralcem Brianom Ahernom, producentom Williamom Dozierjem, scenaristom in producentom Collierjem Youngom in športnim piscem Alfredom Wrightom Jr. Kot je zapisala v svojih spominih, pa je večkrat zavrnila ženitno ponudbo multimilijonarja Howarda Hughesa, pa tudi ponudbe, da bi bila ljubica Josepha Kennedyja ter nekaterih drugih političnih osebnosti. Imela je dve hčerki.