V Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma bo od danes pa do 19. februarja vsak dan ob 19.30 uri na sporedu kanadsko-francoski film Ženska, ki poje (Incendies), eden izmed lanskih nominirancev za tujejezičnega oskarja, ki mu je zlati kipec pred nosom sicer speljala danska meditacija o izvoru in naravi nasilja Boljši svet - a po ogledu se boste vprašali, ali res upravičeno.

Na redni spored Kinodvora je medtem včeraj prišlo Zaklonišče (Take Shelter), drugi celovečerec mladega ameriškega režiserja Jeffa Nicholsa, ki je na lanskem Liffu dobil glavno nagrado vodomec; žirija je o njem zapisala, da "razgrinja vizije, ki so hkrati oblika paranoje in preroško znamenje naše tesnobne dobe".

Kompleksnost razrvanega Bližnjega vzhoda, podana skozi prizmo družinske zgodbe
Ženska, ki poje (Incendies) je pretresljiva zgodba o ekstremizmu in nasilju, ki sta na Bližnjem vzhodu del krutega vsakdana, obenem pa poetična in navdihujoča alegorija volje po preživetju, ki vznikne tudi (ali pa predvsem) v najtežjih življenjskih okoliščinah.

Po smrti njune matere notar izroči Jeanne in Simonu Marwanu dve ovojnici: ena je namenjena njunemu očetu, za katerega sta do tistega hipa mislila, da je mrtev, druga pa njunemu bratu, za katerega sploh nista vedela, da obstaja. Želja pokojne matere je na dlani: dvojčka morata izgubljena sorodnika poiskati in jima pismi izročiti.

Jeanne se odloči, da bo odpotovala na Bližnji vzhod in raziskala zgodovino svoje družine, o kateri do takrat ni vedela skoraj ničesar. Simon z materino oporoko sprva noče imeti nobenega opravka (mati ju je namreč že zgodaj zapustila), vendar pa naposled zaradi skrbi za sestrino varnost prav tako odrine na pot proti deželi prednikov. Postopoma začneta rekonstruirati temačno preteklost svoje matere, ki je povsem drugačna od tiste, ki sta si jo predstavljala.

"Okoli matere Nawal sem namenoma ustvaril politični vrtinec," je o zgodbi povedal režiser Denis Villeneuve. "Vojne, ki so pogubile to regijo, so včasih vključevale kar 17 različnih frakcij z zavezništvi in izdajami osupljive zapletenosti za nepoučene. Da bi ostal zvest tej realnosti, je moral politični položaj ostati kompleksen, ne da bi se spodkopalo zasnovo filma. Gledalci morajo razumeti bistvo tistega, kar se da razumeti, ob tem pa sprejeti dejstvo, da je položaj postal preveč kompleksen za črno-beli prikaz."

Vse bolj moreča slutnja tornada
Zaklonišče je prav tako tesnobna zgodba, pa čeprav na čisto drugačen način - srhljiva psihološka drama deluje kot odlična alegorija vseh težav sodobnega sveta, ki se zgrinjajo na povprečne ljudi v času naravne, ekonomske in industrijske kataklizme.

Nevroze se zgostijo v liku Curtisa (odlični Michael Shannon) in njegovega obsedenega grajenja zatočišča pred tornadom. Na vrtu za hišo s svojim vse bolj paranoičnim kopanjem v tla družino postavi na resen preizkus trdnosti, obenem pa izpostavlja tako vse anksioznosti, paranoje in psihične tegobe današnjih dni kot tudi ujetost v svetu, v katerem posameznika obkrožajo majhni ljudje in njihova mala miselnost.

Strah pomeni, da imaš kaj izgubiti
"Ko sem spomladi leta 2008 začel pisati scenarij za Zaklonišče, sem bil ravno sredi prvega leta svojega zakona. Čeprav nisem imel težav v karieri ali zasebnem življenju, me je obhajal nadležen občutek, da se svetu obetajo težki časi," o ideji za film (in očitno lik glavnega junaka) pove Jeff Nichols, ki je bil s svojim prejšnjim filmom tudi eden izmed gostov Liffa. "Moja tesnoba je bila delno posledica takratne ekonomske situacije, zlasti pa je izhajala iz dejstva, da sem v svojem življenju končno imel nekaj, česar nisem hotel izgubiti. Te misli sem neposredno prelil v like tega filma." Poleg Shannona v Zaklonišču blesti tudi trenutno vseprisotna, a obenem vedno odlična Jessica Chastain.