Dve ključni ameriški reviji, ki se ukvarjata tudi s poslovno platjo filmske revije, Variety in Hollywood Reporter, poročata, da je Kitajska Hollywoodu za filme nehala plačevati že pred meseci. Kar je pri vsem skupaj še najbolj presenetljivo, je to, da veliki studii, ki že od konca lanskega leta niso prejeli niti dolarja od svojih zaslužkov na Kitajskem (kar skupaj nanese na desetine milijonov dolarjev), še vedno tja pošiljajo vse visokoproračunske nove premiere.

Najprej spodbudna pogajanja ...
Lani sta ameriški podpredsednik Joe Biden in takratni kitajski podpredsednik (zdaj predsednik) Ši Džinping podpisala prelomno pogodbo o trgovanju, s katero sta med drugim "zrahljala" stroge omejitve pri predvajanju tujih filmov na Kitajskem. Peking je privolil v to, da bodo v domačih kinematografih predvajali več ameriških filmov kot v preteklih letih, delež dobička, ki ga bodo vrnili v ameriško blagajno, pa so dvignili na 25 odstotkov.

... in nato zaostritev
Proti koncu leta 2012 pa je kitajsko državno podjetje China Film Group oznanilo, da bodo na vsak film pobirali še dvoodstotni davek na njegovo vrednost. Studii so se plačilu uprli, češ da krši prejšnji dogovor - in kmalu so bila pogajanja na mrtvi točki. Posledično zahodnjaški studii niso videli še niti centa svojega poletnega zaslužka na kitajskem tržišču.

Kitajska verjetno največ dolguje studiu Warner, ki je na njihovo tržišče poslal blockbusterja Jekleni mož in Hobit; Sony medtem še čaka na svoj odstotek od bondiade Skyfall. Disney je samo po zaslugi Iron Mana 3 v minusu več kot 30 milijonov (film je namreč na Kitajskem zaslužil 121 milijonov dolarjev), 20th Century Fox pa pričakuje 23 milijonov, kolikor jim jih pripada po zaslugi Pijevega življenja. (Decembra je 3D-različica Pijevega življenja postala drugi film v zgodovini, ki se je na Kitajskem odrezal bolje kot v ZDA; zaslužil je 84,3 milijona dolarjev - prvi film, ki mu je to uspelo, je bil Titanik v 3D.)

V odnosih z vzhajajočo velesilo ni prostora za ponos
Hollywood je moral v odnosih s Kitajsko že ničkolikokrat požreti svoj ponos: predvsem to velja za režiserje, ki se morajo vse bolj prostovoljno in samoiniciativno uklanjati muham kitajskih cenzorjev. (Celo Quentin Tarantino, ki se med promocijo svojega Djanga brez okovov dosledno ni opravičeval za svoje razmetavanje z rasnimi žaljivkami in potoke krvi, je za kitajsko tržišče privolil v manjše popravke, denimo na "temnejši odtenek krvi in manjši domet njenega brizganja".)

"Bogokletna" praksa potovanja v času
Sicer pa kitajska cenzura upošteva predvsem dva parametra: spolno eksplicitnost in politično občutljive tematike. A včasih je kljub temu težko napovedati, kaj jih bo zmotilo: leta 2011 so popolnoma črtali filme, ki načenjajo tematiko potovanja v času, češ da je to "nespoštljivo do zgodovine". Včasih jih zmotijo čisto nepredvidljive malenkosti, na primer "neugledno" spodnje perilo, ki se na nekem balkonu v Šanghaju suši v Misiji: Nemogoče 3, ali pa čisto mimobežna omemba hladne vojne v enem izmed filmov o Bondu.

Včasih pa kitajske oblasti presenetijo tudi v drugo smer: lani so mirno prižgali zeleno luč za Igre lakote, ki so - in to brez uporabe kake metaforike - zgodba o totalitarni vladi, ki prebivalstvo drži v šahu s kombinacijo propagande in grobega nasilja.

Zombiji? Na Kitajskem že ne!
Zabavna je tudi informacija v povezavi z enim izmed večjih hitov letošnjega poletja: studio Paramount je naročil spremembe v scenariju zombijske epopeje Svetovna vojna Z, da ta ne bi ujezil kitajskega občinstva oziroma oblasti. V filmu Brad Pitt išče zdravilo za svetovno zombijsko pandemijo; pri ugotavljanju, kje se je začela, eden izmed junakov omeni, da najverjetneje na Kitajskem. No, "sporno" besedico so nato v zadnjem hipu zamenjali za ime druge države (Koreje) - popravek je morda nepomemben, a lepo ponazarja atmosfero v Hollywoodu, ki se je vse bolj prisiljen podrejati kitajskim zahtevam. Drugi filmi, na primer tretji del Iron Mana in Skyfall, pa v scenarij namerno vključujejo lokacije in prizore, ki bodo zanimivi za kitajsko tržišče.

Ustrežljivi Iron Man
Še posebej daleč so šli v naporih, kako na Kitajsko spraviti Iron Mana, ki je bil zastavljen kot skupna investicija studia Disney in DMG Entertainment (s sedežem v Pekingu). Kitajske državne uradnike so povabili k "nadziranju" snemanja, ime glavnega negativca, The Mandarin, ki ga igra Ben Kingsley, pa so v kitajščini prečrkovali v Man Daren, tako da ne asociira na nič kitajskega.

A najbolj moteči so bili menda prizori, ki jih je studio v film dodal samo za kitajsko tržišče: na samem začetku filma so Kitajci tako lahko videli zelo jasen posnetek tam priljubljene sladke pijače na osnovi mleka, ki - kot jih je obvestil oglasu podoben napis čez cel zaslon - obnovi Iron Manovo energijo.

Preostali dodani prizori niso bili bistveno bolj smiselni: na neki točki se kitajski zdravnik in njegova neimenovana asistentka (ki jo igra ena najslavnejših kitajskih igralk, Fan Bingbing) pogovarjata o tem, kako so pričakovanja celotnega sveta in življenje našega junaka odvisni od njunega specifično kitajskega poznavanja medicine.