Čas digitalnega
Čas digitalnega "filma" omogoča precej lažje "popravljanje" in spreminjanje režiserjevih izhodiščnih avtorskih odločitev. Foto: Kinodvor
Payne se z grenko-sladkim patosom loti svoje stalne tematike melanholije, krize srednjih let in razočaranja nad tem, v kaj se je življenje izcimilo, ki pa jo zašpili s spoznanjem, da vse vase zaverovane skrbi zbledijo v primerjavi z najpomembnejšim: vezmi, ki nam jih je uspelo splesti z bližnjimi. Foto: Kinodvor

Ameriška televizijska mreža Epix bo v nedeljo kljub režiserjevi nejevolji predvajala barvno kopijo za oskarja nominirane drame.

Payne je leta 2013 svoj film posnel v črno-beli tehniki, a je po premieri razkril, da je studio Paramount od njega zahteval še barvno različico, menda za predvajanje v državah, kjer distributerji niso pripravljeni odkupovati črno-belih filmov.

"Na koncu sem privolil: Prav, dal vam bom film v barvah za tiste specifične televizije v Moldaviji, Sierri Leone, Laosu ali kjer koli pač," je priznal na neki tiskovni konferenci. "Upam, da ga ne bo nikoli nihče videl."


Za zdaj še brez odziva

No, ampak zdaj bo studio Paramount (ki ima v lasti Epix) to "skrivno" različico predvajal tudi v ZDA; televizija tudi že oglašuje "barvno premiero", poroča revija Variety. Za zdaj mediji sicer ne pišejo, da bi se Payne eksplicitno pritožil nad tem podvigom - je pa res, da producent Albert Berger, ko so ga vprašali za mnenje, za predvajanje niti ni vedel.

V intervjuju za The Guardian je Payne lani razložil, da je fim v črno-beli tehniki posnel, ker je navdih našel v "vizualnem načinu pripovedovanja zgodb v obdobju nemega filma".

Nekaterim filmom barve pač ne pristajajo
Cela anekdota rahlo spominja na Orsona Wellesa, ki se je zagrizeno bojeval proti "barvanju" svoje klasike Državljan Kane iz leta 1941 (ko je ta tehnologija postala dostopna, so studii nekaj časa serijsko "barvali" svoje črno-bele uspešnice iz prejšnjih let.) Še leta 1988 je film hotel v barve preliti medijski mogotec Ted Turner - a so mu to preprečili na podlagi Wellesovih izjav o tovrstnem početju v letih pred smrtjo.

Drugi primer je boj Anjelice Houston, ki je leta 1991 na francoskem sodišču dosegla prepoved barvanja filma noir Asfaltna džungla, ki ga je leta 1950 posnel njen oče; pri tem je prav tako navajala izrecne želje Johna Houstona, ki jih je izrazil pred svojo smrtjo.