Véliki met je uspel argentinskemu režiserju Juanu Joséju Campanelli, ki je z ganljivim, inteligentnim in estetsko dovršenim križancem med trilerjem, elegijo o neuslišani ljubezni in filmom noir, El secreto de sus ojos (Skrivnost v njihovih očeh), svojo domovino zapisal v zgodovino kot edino latinskoameriško državo z enim, kaj šele z dvema tujejezičnima oskarjema (predtem je Argentina slavila že leta 1986, o zaslugi filma La Historia Oficial Luisa Puenza).

51-letni Campanella, ki je svoj film predstavil na nedavno končanem filmskem festivalu v Sarajevu, je kljub temu izjemnemu dosežku - posrečilo se mu je pravzaprav že drugič: za tujejezičnega oskarja je bil nominiran že leta 2002, s filmom El Hijo de la Novia (Nevestin sin) - neverjetno skromen in prijeten sogovornik. V okviru festivalske sekcije Coffee with ... (Kava z ...) je v Sarajevu o svojem filmu spregovoril v družbi producentke Mariele Besuievsky in enega izmed članov igralske zasedbe, Javierja Godine.

Campanella na svojega oskarja gleda predvsem kot bližnjico na prej nedosegljiva tržišča: "V številnih deželah, kjer bi argentinski film sicer izdali samo na DVD-ju, ali pa še to ne, ga bodo zdaj uvrstili v redno distribucijo. Nehollywoodski filmi na žalost potrebujejo nekaj takega, da bi jih ljudje šli gledat. Ker smo (kar se filmske produkcije tiče) majhna država, zelo težko spravimo svoje filme v svet; hollywoodska produkcija nas izrinja iz tujih kinematografov."

Hollywood ga je pustil hladnega
Za nekoga, ki ga je Hollywood tako rekoč posvojil - vrsto let se je preživljal z režijo raznih priljubljenih ameriških TV-serij, na primer Zdravnikove vesti, Zakon & Red ter 30 Rock), ima Campanella do mesta sanj presenetljivo odklonilen odnos. "Moje izkušnje s snemanjem filmov v Hollywoodu so grozljive. Znašel sem se v tipični hollywoodski nočni mori, v kateri ti studio vzame film in ga popolnoma na novo zmontira, kar je bilo zame zelo boleče. Recenzije so potem seveda raztrgale mene, in ne studia. Ampak vse skupaj je bila pravzaprav sreča v nesreči: spodbudilo me je, da sem se sklenil po dvajsetih letih v Ameriki vsaj za eno leto vrniti v Argentino in tam posneti film. V Hollywoodu sem režiral TV-serije, kar je popolnoma drugače kot snemanje filmov. Pri nadaljevanki sicer lahko vplivaš na celo vrsto stvari, od igralcev v epizodnih vlogah pa do lokacije snemanja, a v bistvu ima serija lastno življenje in kot režiser natančno veš, kaj je tvoja naloga. Pri filmu je drugače; film je tvoj in grozno je, če ti ga studio vzame."

"Navadni" junaki, ujeti v film noir
Scenarij za El secreto de sus ojos je Campanella napisal po predlogi romana La pregunta de sus ojos rojaka Eduarda Sacherija. V knjigi je videl vrednost predvsem zato, ker se mu je zdelo, da bere roman noir z liki, ki v žanr noir pravzaprav ne sodijo. "Vsi glavni igralci so precej vsakdanji in njihov jezik je pogovoren - tukaj ni nobenega stoičnega detektiva ali fatalke, ki zapelje neznanca, da bi ubil njenega moža. Čisto navadni ljudje so ujeti v izjemno literarno zgodbo, in to me je pritegnilo."
"Skrivnost" je zgodba o pravkar upokojenem raziskovalcu za državno tožilstvo, Benjamínu Espositu (Ricardo Darín), postavljena v leto 1999. Ločeni in rahlo depresivni Esposito, ki ima kar naenkrat časa na pretek, sklene napisati roman na podlagi četrt stoletja starega primera posilstva in umora, katerega storilec, Isidoro Gómez (Javier Godino) mu je takrat zaradi skorumpiranega sistema spolzel skozi prste. Njegovi spomini na leto 1974 osvetlijo Argentino sedemdesetih let, policijsko državo v primežu diktature, v kateri so nasilneži z dobrimi zvezami in poznanstvi vedno znali splavati na površje. Esposito se je obenem prisiljen soočiti tudi z Irene (Soledad Villamil), sodnico, s katero sta sodelovala pri primeru in v katero je že dolgih dvajset let tiho zaljubljen. Film se proti koncu iz "zgolj" detektivske zgodbe prelevi v študijo institucionalizirane korupcije in nezanesljivosti spomina.

Pometanje pod preprogo uničuje, pa naj bo to posameznik ali cela generacija
Potreba po pravici je osnovna človeška potreba, kot hrana in voda, je prepričan Campanella. "Če pravici ni zadoščeno na naraven, "pravilen" način - s pomočjo sodnega sistema - , ljudje težijo k perverziji te pravice, pravico uveljavijo v sprevrženi obliki. Težave, s katerimi se ne spopademo, ne izginejo. Če te poškodujem, ne boš nehal krvaveti, če se delaš, da rana ne obstaja." Pri tem seveda ne govori samo o osebni sferi, ampak o širšem političnem okolju: "Za Argentino je bilo morda terapevtsko, da je dolga leta ignorirala svoje težave. Takoj po dikturi se je na sojenjih veliko govorilo o grozotah, mučenju in usmrtitvah, pozneje, cela devetdeseta, pa je bilo vse skupaj pometeno pod preprogo. Zato se zdaj določeni problemi vračajo v spremstvu še več potlačene jeze." Kako daleč so s "prevrženo pravico" pripravljeni iti protagonisti zgodbe, se razkrije šele v zadnjih, presunljivih kadrih, (tudi) zaradi katerih je film več kot vreden ogleda.

Španec, ki je moral bliskovito osvojiti argentinski naglas
Zanimivo je, da filmski "morilec", Javier Godino, ni argentinski, ampak španski igralec (in v domovini tudi precej znan pevec). Za vlogo Gómeza se je pravzaprav pripravljal neki drug igralec, ki pa je teden dni pred začetkom snemanja od projekta odstopil. Še v četrtek je bilo videti, da bo film brez tega ključnega lika najverjetneje padel v vodo; naslednji dan se je na na hitro sklicani avdiciji zbralo pet igralcev in že v ponedeljek se je Madridčan vkrcal na letalo za Argentino, kjer se je nemudoma začelo snemanje. "Ko sem prvič prebral scenarij, sem se tresel od groze in vedel sem, da hočem pomagati povedati to zgodbo."

Enemu izmed stranskih likov v filmu je Campanella na jezik položil eno od osrednjih misli zgodbe: "Človek lahko na sebi spremeni karkoli: svoj obraz, naslov, družino, punco, svojo vero in Boga. A nečesa pa ne more spremeniti: svoje strasti." Kakšna je torej Campanellova strast? "Oh, svoje strasti bi raje zadržal zase," se najprej nasmehne. Pa vseeno: "Najbrž so to kljub vsemu filmi: Vsakič, ko ekakega končam, si rečem, da ne bom posnel nobenega več. Pa si vedno premislim - torej je to verjetno moja strast. S filmi je super, ko se vse izzide, kot se je s tem. Ampak v večini primerov se ne."

Ana Jurc

v galeriji si oglejte še nekaj slik s predstavitve in premiere filma v Sarajevu.