Filmski portret velike igralke, Mežanka, gospa Ivanka, ki ga je režiral Slavko Hren, je bil na sporedu 1. programa Televizije Slovenija. Zgodovina Ivanke Mežan, ljubkovalno Mežanke, zaznamuje njene prve pomembne vloge v igrah velikih dramatikov, kot so Lorca, Shakespeare, Moliere, portretiranka pa rada pove, da so njeno pot in igralsko rast krojili režiserji, s katerimi je sodelovala v gledališču v različnih obdobjih – dr. Branko Gavella, Bojan Stupica, Viktor Molka, Mile Korun, Dušan Jovanović in v zadnjem obdobju predvsem Vito Taufer in Boris Cavazza.

Trmasta perfekcionistka
Tudi nekateri med njimi znajo o sodelovanju z Mežanko marsikaj povedati. Da je zahtevna, predvsem neizprosna do sebe, nikoli do konca zadovoljna z opravljenim, trmasta borka in neverjetno karizmatična.

Sicer pa se je gospa upokojila zelo zgodaj in se tako sprijaznila, da je njena igralska zgodba končana. Velikim vlogam je tako sledilo igralsko zatišje, je pa Mežanka zato dobro odigrala drugo vlogo – družinsko. Šele po nekaj letih mirovanja jo je režiser Dušan Jovanović prepričal, da se vrne na oder kranjskega gledališča, za katerega pravi, da je njen teater.

Prijatelji iz treh igralskih generacij
Gospa, nagrajena z Borštnikovim prstanom za življenjsko delo, je bila tema razmišljanj in pogovorov z režiserji Viktorjem Molka, Miletom Korunom, Dušanom Jovanovićem, Vitom Tauferjem, Matjažem Klopčičem, Borisom Cavazzo, z igralci Štefko Drolčevo, Brankom Miklavcem, Borutom Veselkom, Rokom Viharjem, Gabrom Trseglavom. Ustvarjalcem filma Mežanka, gospa Ivanka pa je uspelo portretiranko ujeti tudi v manj običajnih okoljih – v maski, v zakulisju predstav in celo na nepozabni predstavi Arzenik in stare čipke v produkciji koprskih gledališčnikov, ki so s predstavo po več kot 20 letih gostovali v ljubljanski Drami.