Spoznal  sem,  da je bil moj odnos do Zbiralcev perja in Doma za obešanje preveč ozek, in se znova prepričal, da sta za umetnika najpomembnejši močna in izvirna vizija ter sposobnost uresničiti jo, vljudnost in ideološka korektnost pa manj. Na sliki: Bekim Fehmiu v Zbiralcih perja. Foto:
Spoznal sem, da je bil moj odnos do Zbiralcev perja in Doma za obešanje preveč ozek, in se znova prepričal, da sta za umetnika najpomembnejši močna in izvirna vizija ter sposobnost uresničiti jo, vljudnost in ideološka korektnost pa manj. Na sliki: Bekim Fehmiu v Zbiralcih perja. Foto:
Zbiralci perja nam nudijo znamenitega antijunaka v obliki Bore Petrovića, v interpretaciji nenadomestljivega Bekima Fehmiuja, Roma, ki se po vojvodinskem blatu sprehaja v brezmadežni beli obleki.
Kusturica in scenarist Gordan Mihić uporabljata Zbiralce perja kot odskočno desko za zgodbo o nedolžnežu Perhanu, ki odkrije vso zlobo sveta, v kontekstu fantazmagorije romskega življenja.
Prizori kot tisti slavni Jurijev nas soočijo s takšno vizualno in glasbeno močjo in toliko naklonjenosti režiserja svojim likom, da obtožbe, da je film rasističen, postanejo naenkrat zapletene.
Film je večgeneracijska zgodba, ki se osredotoči na Lutvijo Belmonda Mirgo (Visar Vishka), ki ustvari vizijo sanjske romske naselbine, imenovane Šanghaj. Na sliki Visar Vishka v filmu Šanghaj.
Šanghaj – Visar Vishka in Asli Bayram.

Takšna sta se mi zdela verjetno najbolj slavna filma z romsko tematiko Zbiralci perja (Skupljači perja, 1967) Aleksandra Petrovića in Dom za obešanje (Dom za vešanje, 1988) Emirja Kusturice. Ta filma izključita vse, kar ni umazano, eksplozivno, hrupno in eksotično v romskem življenju. Ko sem ju prvič gledal, sem pomislil, da je režiserja privlačil svet Romov zato, ker si v njem lahko vse dopustita: nasilje, nadrealizem, črni humor, pesmi, melodramo in v primeru Kusturice neke »magične revščine«, čarovne folklore sredi bede.
Vedenje, ki je odbijajoče in ekscesno ali bizarno, je gledalcu lažje sprejemljivo, če se dogaja v nekem blatnem romskem naselju na robu družbe. Gledalci v glavnem, razen glasbe, ne vemo dosti o Romih, le tisto, kar opazimo občasno na ulici ali v televizijskem dnevniku. Tako nam filmski ustvarjalci lahko predstavijo bolj ali manj, kar si želijo, če ima to zunanjost, ki nam je znana. Režiserja sta vzela neko kulturo v celoti kot gradivo za lastne umetniške vizije. Zdelo se mi je, da gre za spreminjanje kulture marginaliziranega dela družbe v cirkus.

Ko sem si ogledal Šanghaj, in po ponovnem ogledu filmov Petrovića in Kusturice, sem sklenil ne samo, da se mi Naberšnikov film ni zdel posebej žaljiv do Romov, ampak tudi, da je to samo po sebi bolj socialna kot umetniška vrlina. Spoznal sem, da je bil moj odnos do Zbiralcev perja in Doma za obešanje preveč ozek, in se ponovno prepričal, da je za umetnika najpomembnejša močna in izvirna vizija ter sposobnost uresničiti jo, vljudnost in ideološka korektnost pa manj.

Mož v beli obleki
Zbiralci perja nam prikažejo znamenitega antijunaka Bore Petrovića v interpretaciji nenadomestljivega Bekima Fehmiuja, Roma, ki se po vojvodinskem blatu sprehaja v brezmadežni beli obleki. Bora živi od prodaje perja. Ko potrebujejo denar, proda televizor in pretepe ženo, ko se ta upira. Ko posluša pevko v krčmi, se napije do stanja transa; razbija kozarce in s pevko pleše s krvavimi rokami.

Bora je značilen junak tistega, kar je bilo označeno kot srbski »črni film«: človek na robu jugoslovanskega »socialističnega čudesa« šestdesetih let prejšnjega stoletja. Je človek iz naroda ali, kot se je govorilo v SFRJ-ju, »narodnosti«, ki jo je razvoj družbe spregledal. Živi v samostojnem in vase zaprtem svetu na obrobju Sombora. Bora ni simpatičen človek, ampak zakaj bi bil. Ljudje, ki ves čas iščejo nekaj, česar tudi sami ne morejo definirati, so redkokdaj simpatični. Sanja pa o svobodi, ki je sam ne zna najti. V nekem trenutku poetičnega upora odpre vreče s perjem na tovornjaku in to belo gosje perje leti nad cesto in napolni platno. »Ko jih spustiš iz vozila, gospod sodnik,« reče, ko ga milica privede, »letijo, kot bi imeli krila. Je treba še kaj dodati ...«

Film Zbiralci perja se dogaja v svetu blata, revščine, prevar, poželenja, nasilja in skrajnih duševnih stanj; svet, v katerem se po nekem umoru romska skupnost zapre vase in policija brez koristi išče krivca. Na vprašanje, zakaj niso prikazani romski zdravniki, odvetniki in sploh tisti, ki odstopajo od takšne podobe, lahko le odgovorimo, da film o njih ne govori.

V svetu, ki me ne razume, ni mesta zame
Dom za obešanje je dvakrat daljši od Zbiralcev perja in ima nekajkrat več hrupa, umazanije, kričanja, prepiranja, zlorabe, enkratnih obrazov in seveda glasbe Gorana Bregovića, ki je bila tako uspešna v Jugoslaviji. Napoveduje tisti kaos, ki je postal stalnica režiserjevih filmov. Lahko rečemo, da Kusturica in scenarist Gordan Mihić uporabljata Zbiralce perja kot odskočno desko za zgodbo o nedolžnežu Perhanu, ki odkrije vso zlobo sveta, v kontekstu fantazmagorije romskega življenja. Kusturica, še bolj kot Petrović, potencira drugačnost Romov in uporablja prvine romskega življenja in kulture, da bi uresničil lastno vizijo filma in življenja.

Ni težko razumeti, zakaj nekateri Romi čutijo prezir do tega filma in tudi do Zbiralcev perja. To je podoba Romov kot praznovercev, preprodajalcev otrok, roparjev in čudakov, ki bi jo želeli izbrisati. Prizori, kot tisti slavni Jurijev, nam prikažejo takšno vizualno in glasbeno moč ter toliko naklonjenosti režiserja svojim likom, da obtožbe, da je film rasističen, postanejo naenkrat zapletene. Perhanove pustolovščine v Italiji s tolpo tatov, njegovo iskanje mlajše sestre in »skorumpiranje« njegove dobrote in nedolžnosti v svetu beračev, romskih naselij, magije, človeške podlosti in ljubezni do svojega dekleta, ki je kot tista Odisejeva do Penelope, spremenijo stereotipe v nekaj izvirnega in močnega. »V svetu, ki me ne razume, ni mesta zame,« nam pove Perhan. Tako kot Zbiralci perja je Dom za obešanje film o iskanju nečesa boljšega. In tako kot v Petrovićevem filmu ni jasno, česa.

Kusturičev film deluje neposredno na čustva gledalca. Spomnimo se le prizora, v katerem zdravniki odpeljejo Perhanovo hromo sestrico, medtem ko ga ona roti, da naj je ne pusti same, njen glas je vse slabši, ko jo peljejo proč na invalidskem vozičku. To morda zveni v mojem opisu šablonsko ali sentimentalno. Na velikem platnu človečnost majhne Elvire Sali v vlogi sestre in maska otrple bolečine na obrazu Davorja Dujmovića kot Perhana ter otožen bolniški hodnik, v katerem se odvija prizor, ustvarijo bolečino in izgubo, ki sta univerzalni.

Živeti kot vsi drugi
Pristop Marka Neberšnika v Šanghaju je nasproten od tistega Petrovića in Kusturice pa tudi drugih filmarjev, ki so se lotili romskega življenja. Namesto eksotičnosti želi Šanghaj prikazati, da tudi če živijo v naselbinah in se ukvarjajo s tihotapljenjem, so Romi ljudje, takšni kot mi vsi. Film je večgeneracijska zgodba, ki se osredotoči na Lutvijo Belmonda Migro (Visar Vishka), ki ustvari vizijo sanjske romske naselbine, imenovane Šanghaj. Je tihotapec, poročen z nepopisno lepo Amando (Asli Bayram). Film zaznamuje njegov vzpon, padec in končno dozorevanje. Če sta se Petrović in Kusturica osredotočila na blato in revščino, je v Naberšnikovem filmu romska naselbina, vključno z glasbo in plesom, lepa in gostoljubna ter vidimo mlado generacijo, ki se šola.

Romi v Šanghaju živijo od tihotapljenja, ampak Italijani, Slovenci, Hrvati in Srbi, ki jih srečamo v filmu, v glavnem niso nič boljši. Pravzaprav so Romi le otroci v primerjavi s srbskim gangsterjem, ki ga igra Voja Brajović. In v filmu gre za integracijo, ne pa eksotičnost, kar je pohvalno. Takšen pogled na Rome je dobrodošel. Ampak Naberšnikov pristop tudi zahteva svojo ceno in ta cena je konvencionalnost. Gre za žanr družinske sage in z njim se Romi pridružijo »Italoameričanom«, Ircem, črncem, Portoričanom in vsem drugim, katerih življenje in kultura sta prilagojena tej obliki. Ta film se od drugih razlikuje le v tem, da se odvija v svetu Romov.

Šanghaj deluje kot hollywoodski film, kar samo po sebi ni ne dobro ne slabo. To lahko pomeni, da ima narativno kohezijo, ustrezen tempo in karizmatično igro. To drži za Šanghaj. Pomeni lahko tudi, da je njegov realizem olepšan in da so tudi največje dileme preveč hitro in končno rešene. To je značilno tudi za Naberšnikov film. Moralni dvig je lepo urejen in predvidljiv. Pogrešal sem robatost in posebnost filma Petrovića in Kusturice. Šanghaj je prijeten za gledanje, ampak že isti večer se nisem več spomnil nanj. Bekima Fehmiuja, ki v svoji beli obleki prečka vse tisto vojvodinsko blato v Petrovićevih Zbiralcih perja, pa nisem nikoli pozabil.

Andrej Gustinčič