Frances (Greta Gerwig) na neki točki o svojem razmerju z najboljšo prijateljico Sophie (Mickey Sumner) razmišlja: 'Sva kot lezbični par.' A kaj, ko sta obe heteroseksualki. Foto: Liffe
Frances (Greta Gerwig) na neki točki o svojem razmerju z najboljšo prijateljico Sophie (Mickey Sumner) razmišlja: 'Sva kot lezbični par.' A kaj, ko sta obe heteroseksualki. Foto: Liffe

Sva ista oseba, samo z različnimi pričeskami.

Frances o svoji "duši dvojčici " Sophie
Greta Gerwig (1983) s svojim naturalističnim nastopom v film vnaša svežino, hkrati so v scenarij vključeni tudi elementi iz njene biografije: odraščala je v Sacramentu, od koder prihaja Frances (v filmu nastopajo tudi Gretini resnični starši, s katerimi se Frances med obiskom v času božičnih praznikov, tako kot nekoč Greta v resničnem življenju, odpravi tudi k maši), študirala pa v New Yorku, kot Frances. Z Baumbachom sta kreativno (in zasebno) kemijo vzpostavila pri sicer ne najbolj posrečenem projektu Greenberg (2010), v katerem je prek naslovnega lika (Ben Stiller) 'obdelal' krizo srednjih let. Gerwigova je prevzela vlogo sanjaške losangeleške glasbenice, ki ves čas izbira napačne moške: pot ji prekriža tudi Greenberg. Foto: Kinodvor

Del "uradnega" opisa filma Frances Ha (2012), ljubezenske zgodbe med Frances in njeno prijateljico Sophie (bil je že čas za ženski antipod vsem "bromance" filmom, kajne?), kot ga je opisala Greta Gerwig, ki je skupaj z režiserjem Noahom Baumbachom, tudi partnerjem v resničnem življenju, napisala scenarij in - tega menda sprva ni imela v načrtu - prevzela še naslovno vlogo.

Baumbach se nam je priljubil že s polavtobiografskim The Squid and the Whale (2005), v katerem je na humoren način prikazal grenak razpad neke družine, Jeff Daniels pa je v vlogi vase zagledanega profesorja ustvaril vlogo kariere. Tokrat se filmar na istem prizorišču, v Brooklynu, s humorjem spopada s prav tako grenkim iskanjem samega sebe v poznih dvajsetih, točneje pri 27, kar ne le, da ni več tako mlado, ampak v bistvu že staro, kot ugotavlja Francesin sostanovalec Benji (Michael Zegen), nadobudni scenarist, ki jo vztrajno označuje kot dekle, "ki ni za zmenke", hkrati pa med njima obstaja nekakšna kemija, ki se ne razvije v romanco, ampak bolj v odnos, ki spominja na stara zakonca.

Baumbachov najnovejši izdelek preveva, če hočete ali morate, "hipsterski" duh: Frances in pretežno bohemska skupinica okrog nje prebivajo v Brooklynu, navdušujejo se nad vintidž kosi z eBaya, verižno kadijo Parliamient, in ko je zunaj še dan, gledajo francoske filme. Dejstvo, da je film posnet v črno-beli tehniki (pod fotografijo se je podpisal Sam Levy), pa ni le kaprica, ampak poklon Allenovemu Manhattnu in Godardovemu Do zadnjega diha, kar francoskemu novemu valu širše, ki nas odpelje celo v samo mesto luči. Pariška jet-lag eskapada se sicer izkaže za še eno neposrečeno odločitev naše protagonistke, ki pa ima, kot pove v nekem trenutku, "rada reči, ki se zdijo kot napake".

Tudi filmska glasba se ponekod opira na francosko kinematografijo 60., Baumbach je nanj uvrstil glasbo Georgesa Delerueja, Jeana Constantina in Antoina Duhamela, "hišne" skladatelje novovalovcev. Odlomek, v katerem Frances po ulicah New Yorka poplesuje in poskakuje na podlago Bowiejeve Modern Love, pa je seveda poklon Slabi krvi Leosa Caraxa, kjer po ulicah Pariza podobno počne Denis Lavant.

Serija Girls bi, če bi jo čez nekaj let prenesli na veliko platno, najbrž bila videti nekako tako, kot je videti Frances Ha. Protagonistka v več kot eni podrobnosti spominja na lik Hannah (v seriji Lena Dunham), tako z nerodnim videzom ("Previsoka sem, da bi se poročila.") kot s tem, da se na vse pretege trudi vključiti se v družbo, a ves čas ostaja na robu. Naključna vzporednica je tudi Hannin objekt poželenja Adam (Adam Driver), ki se v filmu sicer predstavlja v bolj epizodni vlogi nadobudnega umetnika in plejboja Leva Shapira, sina bogatih staršev. Kot na neki točki ugotovi Sophie, ki jo je na platnu upodobila Mickey Sumner, sicer, kar malce ironično, hči popzvezdnika Stinga: "Edini ljudje, ki si lahko privoščijo biti umetniki v New Yorku, so bogati."

"Videti si starejša. Ampak manj odrasla," ena od Levovih priležnic zabrusi Frances. Da, Frances Ha je film o "izgubljeni generaciji", odvisni od posojil staršev, neodločnosti, nesposobnosti sprejemanja odgovornosti, večnem iskanju "popolne službe", pravzaprav o tem, kako težko se je odtrgati od otroštva in se sprijazniti z odraslostjo. Zgovoren je eden začetnih prizorov, v katerem se Frances gladko odpove ljubezenskemu razmerju (fant ji celo predlaga, da bi si omislila mački, s čimer gre res predaleč), ker je preveč navezana na prijateljico. A se izkaže, da navezanost v tolikšni meri le ni obojestranska, saj se Sophie, takoj ko se ji nakaže možnost selitve v trendovsko TriBeCo, izseli iz skupnega stanovanja. In se kmalu s fantom preseli še na drug konec sveta. Medtem ko Frances Halladay pot do končne "zmage", pa čeprav v obliki stanovanja s kvadratkom na poštnem nabiralniku, na katerega ni mogoče stlačiti niti njenega priimka v celoti, pripelje nazaj v Brooklyn.

Ocena: +4; piše: Alenka Klun

Sva ista oseba, samo z različnimi pričeskami.

Frances o svoji "duši dvojčici " Sophie