Pevec je za Aleksandrinke prejel nagrado za posebne dosežke na letošnji podelitvi gongov. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Pevec je za Aleksandrinke prejel nagrado za posebne dosežke na letošnji podelitvi gongov. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Ula Furlan, Metod Pevec in Katarina Čas
Kot režiser in scenarist se je podpisal pod celovečerne filme: Carmen (1995), Pod njenim oknom (2003), Estrellita – pesem za domov (2007), Hit poletja (2008), Lahko noč, gospodična (2011) in Aleksandrinke (2011). Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Metod Pevec
Metod Pevec je diplomant filozofije in komparativistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, filmski in televizijski režiser, scenarist, pisatelj in igralec. Foto: Peter Irman/FSF
Aleksandrinke
Filmu je uspelo zabeležiti le tri zadnje in prave aleksandrinke, ki so odšle na delo v Egipt, zato se je bolj usmeril na generacijo njihovih otrok, ki danes živijo v Vipavski dolini, in varovancev, ki so se razkropili povsod po svetu. Varovanci imajo v spominu materinsko pozorne in požrtvovalne ženske s posebno slovansko toplino. Otroci aleksandrink se spominjajo predvsem hrepenenja po mami in odtujenosti. Zgodovinski kontekst Aleksandrije v filmu pojasnjuje Michael Haag, avtor več knjig o Egiptu in še posebej o Aleksandriji. Foto: Film Aleksandrinke
Metod Pevec se je na festivalu predstavil s filmom Pod njenim oknom.
Režiser ne razlikuje med snemanjem za male zaslone in za filmska platna. Foto: www.filmfestival-goeast.de
Metod Pevec
Pevec opozarja na negativne strani prejemanja nagrad: pot v samovšečnost. Foto: RTV SLO
Metod Pevec
Kot režiser in scenarist dokumentarnega filma se je Pevec dve leti in pol ukvarjal s fenomenom aleksandrink. Foto: MMC RTV SLO
Metod Pevec in Desa Muck
Pevec je še posebej cenjen med igralci. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Ula Furlan in Metod Pevec, Hit poletja
Z Ulo Furlan je združil moči v Hitu poletja. Foto: Ula Furlan

"Aleksandrinke so precej drugačen film," priznava sam režiser. Zgodba o aleksandrinkah je zgodba o boleči, skoraj izključno ženski emigraciji. Zaradi revščine in fašistične asimilacijske politike so Vipavsko dolino vse do druge svetovne vojne množično zapuščali predvsem mladi ljudje. Moški so odhajali v Argentino, od koder se niso vračali, dekleta in žene so odhajale v Egipt, največ v takrat bogato in kozmopolitsko Aleksandrijo, kjer so ostale tudi več desetletij kot dojilje, varuške, gospodinje. Številne so se vrnile prepozno, da bi lahko doživele svoje lastne otroke in svoj dom, dobesedno svoj, saj je bil ta največkrat odplačan prav z njihovim denarjem.

Pevčev dokumentarni film Aleksandrinke si boste lahko ogledali v sredo, 21. decembra, ob 20.00 na prvem programu Televizije Slovenija.

Dokumentarni film Aleksandrinke je nastajal dve leti. Snemali so ga v Sloveniji, Italiji, Egiptu, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike. Za potrebe filma so bile odkupljene pravice za uporabo starih arhivskih filmov o Egiptu (British Pathe, Global Image). Uporabljeni so tudi odlomki iz filma Žerjavi letijo na jug avtorice Dorice Makuc.

Z režiserjem smo se pogovarjali po sobotnem prejemu nagrade za posebne dosežke na podelitvi nagrad gong. Pogovor si lahko preberete spodaj.


Kaj režiserju, kot ste vi, pomenijo nagrade?
Nagrada sama po sebi ne kaj dosti. Ampak ne moremo pa tajiti, da nagrade nekaj le pomenijo. Saj ne da bi delali za nagrade, delamo pa za neki odziv. Meni je zelo lepo, če dobim odziv od ljudi, od gledalcev. Seveda pa tudi odziv od neke zelo verodostojne skupine ljudi, je gotovo eno zelo upoštevanja vredno priznanje. Kadar dobiš priznanje, se ti malce potrdi, na kateri poti si in dobiš vedno bolj gotov občutek, da si na pravi poti. V tem ni nič slabega.

Pri nagradah je treba biti tudi previden. Nagrade so lahko tudi pot v samovšečnost. Pot v samovšečnost pa je konec. Vedno je treba pri vsakem novem projektu, filmu, začeti od začetka, in to s prepričanjem, da si res nepomemben začetnik, ki se vedno znova loteva nečesa, kar je zares težko. Če vstopiš v novi projekt z občutkom, da si pomemben, uspešen, dober, je to najkrajša pot do neuspeha. To je ta paradoks, v katerem živimo: ves čas moramo biti nezadovoljni sami s sabo. Nagrade so eno majhno olajšanje.

Koliko pa vam samo občinstvo kot režiserju - in prej kot igralcu - pove, koliko je delo oz. projekt pravzaprav vreden?
Občinstvo pove zelo veliko. Če sediš v dvorani med projekcijo, čutiš, kako občinstvo diha s filmom. Sprejmeš vse reakcije, in to je pravzaprav zrcalna podoba režiserjevih, avtorjevih ustvarjalnih namenov. Tu se izkaže resnica. Tu se izkaže, kaj si. Kaj od tega, kar si hotel, si v resnici dosegel.

Gledalci Televizije Slovenije si bodo lahko v sredo ogledali vaš novi projekt, dokumentarni film z naslovom Aleksandrinke. Kako se je snovanje in ustvarjanje tega projekta razlikovalo od preostalih vaših del?
Aleksandrinke so precej drugačen film. Veliko je razlogov, da so drugačen film. Prvič je to film, ki vstopa v svet, ki je bil do zdaj poln nekih tabujev; poln približnih resnic; poln celo neresnic. Zame je bilo snemanje nekaj posebnega, ker sem vstopil v svet zelo starih ljudi, ki so se vedno spraševali o svojem otroštvu, o svojih bolečinah iz najbolj rosnih dni. Skratka, v tem filmu sem imel občutek, da se je odprl en razpon od rojstva do tako rekoč smrti. In da so ljudje govorili o stvareh. Marsikdaj, ko sem stal za kamero in poslušal, sem bil ganjen in šokiran.

Nekajkrat se mi je zgodilo, da sem dobil občutek, da pravzaprav ne snemam filma, ampak, da se dogaja nekaj drugega: da se dogaja nekaj, kar je neponovljivo. To je bil seveda samo občutek. Kar se tega tiče, sem zelo hvaležen vsem ljudem, ki so mi to omogočili; ki so bili pripravljeni pozabiti na vse spodobne osebne zadržke in govoriti o zelo bolečih stvareh. Zelo, ali pa celo popolnoma iskreno.

Kako vam je uspelo, da so to svojo zgodbo - na takšen način, kot ste ga opisali - povedali pred kameram, in ne samo vam?
Težko rečeva, da je to samo meni uspelo. Lahko govoriva, da je to uspelo vsem nam. Ne vem. Veste, včasih se na snemanju tudi zgodi. Zgodi se neko razumevanje; zgodi se neko zaupanje. Seveda je v to zaupanje tudi nekaj vlagati. Mi smo danes vajeni teh ažurnih poročanj: neka televizijska ekipa s kamero pride nekam in reče: "Prosim, povejte to in to." Seveda v teh okoliščinah to ne gre. Mi smo se kar nekaj časa družili, preden smo s kamero vdrli v te zgodbe. Mislim, da gre tu za en pošten odnos s sogovorniki. Ker po drugi strani se mi zdi, da so tudi oni marsikdaj celo želeli spregovoriti o nekaterih stvareh, o katerih so do takrat molčali. Morda. Ne vem. To bo ostalo uganka. Meni je pomembno, da smo se razumeli. Da nismo zabredli v noben nesporazum in nezaupanje. To je bil pogoj, da ta film posnamemo tako, kot smo ga.

Kako to, da ste se lotili tako zahtevnega projekta?
Oh, to je pa dolga zgodba. Pred davnimi leti mi je Dorica Makuc - pionirka raziskovanja tega področja – zelo ljubeznivo poklonila svojo dokumentarno knjigo. Jaz sem mislil, da je to samo ljubezniva gesta, potem pa sem začel brati to knjigo. In sem v tej knjigi razbral eno največjih slovenskih nacionalnih tem. Bil sem presenečen, da je bila ta tema tako zamolčana, mistificirana in tabuizirana. Danes si odgovarjam, da verjetno zato, ker so protagonistke te zgodbe ženske in da te ženske niso smele imeti velike zgodbe. To me je pravzaprav - ta knjiga - me je pognala k tej temi. Je pa res, da sem nekaj časa sanjaril o kakšnem igranem filmu in nato kmalu ugotovil, da so te sanje pošastno drage. Predrage za slovenski film. Zato sem se jim odpovedal. Nekoliko pozabil.

Nato pa me je dobesedno v to izkušnjo zvabila takratna urednica Dokumentarnega programa na Televiziji Sloveniji Živa Emeršič. Ona me je povabila v pisarno in ona predlagala to temo. In jaz sem ji celo gladko rekel: "Ne! Jaz se bojim tega. Ne morem zdaj v teh pogojih. Oprosti. To lahko počneš samo enkrat. Ne bi." In potem je ona rekla, da bo pa nekdo drug, in takrat sem trznil in rekel: "Ne, ne to pa tudi ne." Potem je ona iz svojega uredniškega rokava potegnila še nekaj zanimivih adutov, predvsem koprodukcijo z egiptovsko televizijo, neka dodatna sredstva in tako smo sestavili ekipo in proračun, ki je omogočal, da ta projekt zastavimo bolj ambiciozno.

Kako težko je danes za posameznika, da posname film? V javnosti te dni odmeva nedavni primer, kako je Mitja Okorn odšel na Poljsko, da ga je posnel, in še to s poljskimi sredstvi ...
Film je težko posneti kadar koli. Gospod Matjaž Klopčič je nekoč rekel: "Težko je posneti celo slab film." Saj tu ne gre vedno samo za kontekst denarja, čeprav je to pomembno posredno vprašanje. Vendar je vsak film po mojem mnenju nekako umeten in nasilen. To je vedno neko umetno nasilno približanje temi, ki nas v resnici zanima. Kadar koli se lotiš filma, je že sam pristop - vsa ekipa, vsa tehnika - kontradiktorna do tega, kar potrebuješ: potrebuješ pa spontanost, naturnost. Ta dva principa se ves čas tepeta. Film je težek, ker nisi sam. Ker si z ljudmi, ker si z ekipo, ker si s številnimi sodelavci ... Odvisen si od številnih pogojev, in je to en takšen boj: boj proti vsej združbi, ki se ti upira. Je pa to tudi čar, v vsem tem spopadu.

Pogrešate kdaj svoje igralske dni?
Ja. Ja! Včasih jih pogrešam, ko gledam svoje igralce. Ko začutim, da začnejo uživati v tem kar ustvarijo, sem skoraj majčkeno zavisten. Ker ta občutek, ko pred kamero nekaj zaživi, zaigra, je čaroben. In to čarobnost bi še kdaj delil s kolegi igralci, ampak pustimo to.

Ali ste pri režiranju, glede na to, da izhajate iz igralskih vrst, bolj kritični do svojih igralcev?
Zdaj je vprašanje, iz kje izhajam. Jaz sem po nekih mladostniških izkušnjah igralec. Po poklicu sem filozof in literarni komparativist. Po poklicu pa sem zdaj režiser. Živim v precej hibridnem svetu in se v njem počutim kar v redu. Se mi zdi kar smiselna kombinacija.

Kaj pa trenutno pripravljate?
Danes (na podelitev gongov op. a.) sem prišel s snemanja. Za Televizijo Slovenija snemamo eno igrano zadevico. En tv-filmček. Smo zdaj danes uspešno končali peti, če ne šesti dan.

Ali raje snemate za televizijo ali kinodvorane?
Meni je popolnoma vseeno. Meni je pomembno samo, da imam dobre pogoje in igralce. Mi je pa popolnoma vseeno, če je končna destinacija televizijski zaslon ali kino.