. Glavno protagonistko Špelo upodablja Eva Jesenovec, ki je od pred kratkim članica ansambla ljubljanske Drame. V filmu poleg  nje igrajo med drugim še Saša Pavček, Brane Završan, Jurij Drevenšek, Tina Potočnik Vrhovnik, Aljaž Jovanović in Timon Šturbej. Foto: Slovenski filmski center/Željko Stevanić
. Glavno protagonistko Špelo upodablja Eva Jesenovec, ki je od pred kratkim članica ansambla ljubljanske Drame. V filmu poleg nje igrajo med drugim še Saša Pavček, Brane Završan, Jurij Drevenšek, Tina Potočnik Vrhovnik, Aljaž Jovanović in Timon Šturbej. Foto: Slovenski filmski center/Željko Stevanić

Blizu so mi drame s subtilnimi elementi komedije. Zdi se mi, da je to tudi žanrsko nekako najbolj realistična zvrst, ali pa je pa morda moj pogled na življenje najbolj temu podoben. Sicer ne živimo ravno komedije vsak dan, živimo pa veliko enega absurda ali pa ironije.

Urša Menart
Urša Menart
Urša Menart je do zdaj posnela dva celovečerna dokumentarna filma, Nekoč je bila dežela pridnih (2011) in Kaj pa Mojca? (2014), Ne bom več luzerka pa je njen celovečerni prvenec. Foto: Vertigo, Željko Stevanić

Urša Menart (1985) je do zdaj posnela dva celovečerna dokumentarna filma, Nekoč je bila dežela pridnih (2011) in Kaj pa Mojca? (2014), Ne bom več luzerka pa je njen celovečerni prvenec. V filmu glavno protagonistko Špelo upodablja Eva Jesenovec, ki je od nedavna članica ansambla ljubljanske Drame. V filmu poleg nje igrajo med drugim še Saša Pavček, Brane Završan, Jurij Drevenšek, Tina Potočnik Vrhovnik, Aljaž Jovanović in Timon Šturbej.

Humorno obravnavanje "zateženih" tem
Film, ki je nastal tudi v koprodukciji RTV Slovenija, z dobro mero humorja v ospredje postavlja razkol med pričakovanji do mladih in dejanskimi možnostmi, ki jih imajo na svoji karierni poti. Glavna protagonistka filma Špela pa je lik z zelo trdnimi načeli, vendar prav zaradi tega tudi sama sebe kdaj spravi v neprijetne situacije.

"Špelo zaznamuje tudi specifičen način, kako se odzove na stvari, ki se ji dogajajo. Všeč mi je tudi njena trma oziroma nepopustljivost pri določenih stvareh. Nasploh se mi zdijo zanimivi liki, ki niso zgolj žrtve okoliščin, čeprav to Špela na neki način je, a zna vse skupaj tudi sama še dodatno zaplesti," glede glavne junakinje pravi Menartova.

Tudi po 30. letu še zmeraj pri starših
Ne bom več luzerka med drugim odpira temo današnje situacije, ko otroci še pri 30 letih živijo pod streho svojih staršev. Tako si tudi Špela želi biti neodvisna, vendar ji sistem tega ne omogoča.

Trmasto se odloči ostati v Ljubljani in se pri 29 letih po spletu nesrečnih okoliščin znajde na kavču svojih razočaranih staršev, osamljena in brez službe, sredi krize, ki se v Sloveniji za številne kar noče končati. Posledično se odloči, da bo svoje življenje do naslednjega rojstnega dne obrnila na bolje, toda skupina novih prijateljev ji utegne že tako desetletje predolgo adolescenco samo še podaljšati.

Menartova je prepričana, da se prek tovrstnih situacij kaže tudi odnos družbe do določene generacije in da se ta generaciji mladih, ki živijo v Ljubljani, vse težje osamosvoji. Tukaj pa je še težava preizobraženosti, ki ga izpostavlja kot tipični sindrom svoje generacije.

Težavnost nezaustavljivega bega možganov
Film pa izpostavlja še izseljevanje mladih v tujino. "Med mladimi se pogosto pojavi vprašanje, kaj naj sploh tukaj počnem, če pa je drugje lahko bolje. Tudi starejšim se včasih zdi čudno, da še vedno obstajajo mladi, ki si želijo ostati v Sloveniji. Starejši pogosto celo priporočajo odhod v tujino, v smislu, pojdite, dokler ste še mladi, in izkoristite to priložnost. A tako razmišljanje v resnici ne rešuje težav," še meni Urša Menart.

Blizu so mi drame s subtilnimi elementi komedije. Zdi se mi, da je to tudi žanrsko nekako najbolj realistična zvrst, ali pa je pa morda moj pogled na življenje najbolj temu podoben. Sicer ne živimo ravno komedije vsak dan, živimo pa veliko enega absurda ali pa ironije.

Urša Menart
Podelitev Badjurove nagrade in zagon 21. FSF-ja
Podelitev Badjurove nagrade in zagon 21. FSF-ja