Kolektivno pisanje scenarija se je izkazalo za veliko težavnejšo nalogo, kot je sam pričakoval. Čeprav kritiki film Steekspel (Tricked), ki je bil že predvajan na dveh festivalih – newyorški Tribeci in festivalu na Arubi –, označujejo za duhovitega in iznajdljivega, Verhoeven priznava, da je bilo sestavljanje scenarija mukotrpno delo. Iz izkušnje je sklenil, da je pisanje filmskih scenarijev bolje prepustiti profesionalcem.
Režiser fimov Robocop, Prvinski nagon, Popolni spomin, Slačipunce in Vesoljski bojevniki se je za postopno pisanje scenarija s pomočjo spletnega nabiranja scenarijev odločil po filmu Mož brez telesa, po katerem se je tudi vrnil na Nizozemsko. "To je prvi film, za katerega mislim, da ga ne bi smel narediti," je povedal, saj bi takšen film lahko naredilo še 20 drugih hollywoodskih režiserjev. Čeprav je film zaslužil kar nekaj denarja, "to nisem več jaz", je povedal za Hollywood Reporter.
Ideja o zbiranju scenarijev prek spleta pa je bila popolnoma drugačna. "Zdelo se mi je fino, ker sem potreboval nekaj novega. Ni bilo možnosti, da bi lahko naredil nov znanstvenofantastični film, saj je ta z vidika zgodbe zelo rigiden zaradi zahtev po posebnih učinkih. Ta ideja pa me je popeljala nazaj v mojo mladost, v zgodnja 70. leta, ko sem delal drugačne, svobodnejše filme. Danes smo pozabili, kako delati takšne filme, in bilo je razburljivo vstopiti v prostor, ne da bi natančno vedel, kaj se bo zgodilo. Vedno je bilo veliko prostora za improvizacijo, tudi za igralce." V pustolovščino prvega filma, za katerega je scenarij nastal kolektivno, se je tako spustil v "iskanju pomladitve samega sebe".
Kako napisati filmski scenarij skupaj z občinstvom?
Kaj se lahko zgodi, ko se na praznovanju 50. rojstnega dneva premožnega poslovneža poleg njegove žene, odraslih otrok in nekaj prijateljev pojavi še njegova nekdanja ljubica v 8. mesecu nosečnosti? S takšno situacijo sta se začela filmska zgodba in režiserjev podvig. Prve tri minute filma je zapisala scenaristka Kim Van Kooten in tako začrtala začetno situacijo ter vpeljala karakterje.
Začetek zgodbe je Verhoeven objavil na internetu in ljudem dal možnost, da pošiljajo ideje za nadaljevanje zgodbe in da napišejo naslednje poglavje scenarija. Pričakoval je dva ali tri scenarije, iz katerih bi s soscenaristom Robertom Thijmom le izbral najboljši material in ga skombiniral, nato pa dopolnjeno zgodbo ponovno objavil in čakal na scenarije za naslednji prizor. Tako naj bi sestavil scenarij kos za kosom.
Ogromno zanič scenarijev
Ko pa je septembra 2011 na spletu objavil prve tri minute zgodbe, je v enem tednu prejel 750 scenarijev. Z Robertom Thijmom sta tako ure in ure prebirala napisano, pila veliko kave in iskala najboljše dialoge, zaplete in ideje. Pregledovanje materiala za vsako poglavje je trajalo vsaj deset dni. In najhujše – nad prejetim niti ni bil najbolj navdušen, poroča BBC.
Prejeli so veliko idej, ki niso sledile začetni situaciji, pa tudi scenarijev, ki so situacijo sicer upoštevali, a so bili zapisani slabo. "Celoten proces je povzročil kar nekaj glavobolov. Javnost ne zna pisati – vsaj ne profesionalno. Našel sem nekaj dobrih idej, a pripovedna struktura je bila zelo slaba. V scenarijih ni bilo nobene gradnje napetosti, loka, ki bi stvari vodil h koncu." Nekateri so v začetno situacijo celo pripeljali mafijo, drugi so v scenarij vključili invazijo vesoljcev, ki so prispeli na zabavo. Težave je imel tudi s koncem. Ljudje so zgodbo kar nadaljevali, in ni bilo videti, da bi vodila h koncu, zato je sam končal scenarij.
Kljub temu pa je bil na koncu zadovoljen in scenarij razume kot kolektivno delo. Tudi jezik je jezik mlade generacije na Nizozemskem, ki ga sam ne govori, je povedal režiser, ki je 25 let živel v Ameriki. "Na koncu se mi je zdelo dobro, a proces je bil težak. Rad imam izzive, a nikoli nisem pričakoval, da bo to tako težko," je povedal Verhoeven o kolektivnem scenarističnem delu.

Brez profesionalnih scenaristov ne gre
"Vsak zna pisati, bolj ali manj," a to še ni dovolj za ustvarjanje teksta, ki ga bo nekdo z veseljem prebral, ali za scenarij, po katerem bi lahko nastal gledljiv film, pravi Verhoeven. Celotna izkušnja je tako potrdila, da sta za pisanje scenarijev vsekakor potrebna talent in umetniški čut. "Naučil sem se, da ne moreš imeti veliko scenaristov. Potrebuješ nekoga, ki je glavni, nekoga, ki zares ve, kaj dela in kako se pripoveduje zgodba. To je podobno kot v raznih šovih talentov, kjer se zdi, da vsi mislijo, da si zaslužijo uspeh zgolj zato, ker znajo malo peti. A filmi so še vedno za profesionalce."

Vedno ga je zanimalo preizkušanje mej in različnih strategij pripovedovanja zgodb, a je prepričan, da se takšen model scenaristike, da bi tisoče ljudi prispevalo k vsakim petim minutam filma, zagotovo ne bo obdržal. Morda pa bi bil lahko zanimiv za manjši krog manj uveljavljenih – a vseeno ne laičnih – scenaristov, ki želijo na ta način nabirati ustvarjalne ideje.