Osrednji magnet za privabljanje obiskovalcev - vsaj na papirju - ostaja Jurij Zrnec. Le da se bo njegovemu liku med taborniki na Posočju pridružil lik Tadeja Toša. A prava duša filma ostajajo pripetije mladih tabornikov. V tabor se tako vračata lika Tadeja Korena Šmida - Aleks in Jureta Krefta - Zaspanec. Starim znancem iz prvega dela filma pa se pridruži cela vrsta novincev, zaradi katerih se gledalec tokrat znajde sredi "vojne" med Ljubljančani in Štajerci.Med zadnjimi izstopa lik Gabrijele (ljubezenskega zanimanja Zaspanca), ki jo upodablja Larisa Lara Pohorec.

Nadaljevanje tako ponudi še številčnejšo igralsko zasedbo. "Miha (Hočevar op. a.) poudarja, da njega zanima mozaičnost zgodbe. On ne gradi toliko likov kot celo zgodbo oz. dušo filma. Ta mozaičnost mu je uspela. Sam razvoj lika ni toliko pomemben kot razvoj zgodbe, ker je lik del celote," je za MMC dejal Jure. Ob tem pa ga je dopolnila Lara: "Ima pa vsak lik nekaj, po čemer se ga lahko gledalec lahko zapomni."

Cel pogovor z mlado igralsko trojico si lahko preberete spodaj.

"Kam pa pridemo, če nikamor ne gremo?" To je eno izmed vprašanj, ki je zastavljeno v filmu. Kaj pa, če ni možnosti, da bi lahko sploh kam šli?
Tadej: Potem se moraš usesti, razmisliti in ugotoviti, da jo imaš (smeh).
Lara: Kdo je rekel, da se vse premika?
Jure: Heraklit.
Lara: Ja.
Jure: Jaz mislim, da imajo vsi možnost, da gredo kam. Ampak je težava v tem, da gredo lahko eni vsak dan nekam z letalom, drugi pa le na sprehod. In proti temu bi se bilo treba boriti. Mislim, da bi si vsak človek zaslužil, da si lahko kupi letalsko karto in se nekam odpeljal. Vsi pa lahko gremo vedno kam v mislih.
Tadej: Ujamemo tok.
Jure: Ampak tolažba ni dovolj. Treba se je boriti proti tem razlikam, ker ni pošteno. Na primer Švicarji lahko potujejo vsak dan kamor hočejo, kdo drug pa ne.

Smo v času, ko mlade po eni strani označujejo za apatične, po drugi nimajo sploh priložnosti, da bi se dokazali. V kakšnem času pravzaprav prihaja drugi del Gremo mi po svoje, če pogledamo s tega vidika?
Tadej: Zdi se mi, da je mladina, ki zdaj končuje osnovno šolo ali je nekje na sredini osnovne šole, v kar malce težjem položaju, kot smo bili mi. Razvoj je hitrejši in še hitrejši, okolje je iz dneva v dan bolj napeto, kar bodo pri vstopu v ''puberteto'', no, v srednjo šolo recimo, čutili malce bolj eksplozivno. Težje jim je, potrebovali bodo malo več časa, da dojamejo svet in zares spoznajo svojo individualnost, kar je glavno, in film je pri tem nekaterim lahko v veliko pomoč.
Jure: Film je sanjarija, ki prihaja v zelo težkem času. Jaz mislim, da je prav, da dobijo ljudje možnost za fantaziranje in sanjarjenje. Film je narejen za široko občinstvo, in prav je, da se sprostimo in da imamo nek izhod. Včasih se mi zdi, da se v ljudeh nabere toliko težkih trenutkov, da bi najraje zbežali in rekli, da ne morejo več naprej. Zdaj pa gredo lahko v kino ali pred televizijo in si ogledajo te filme – se sprostijo in mogoče tako vsi lažje dobimo energijo, da ustvarimo boljši svet.

Kam vi pobegnete, ko imate vsega dovolj?
Tadej: Jaz si pogledam kakšen film, ki mi da novo energijo, kakršno potrebujem tistega dne. Lahko enega ali več. Drugače pa … Kaj pa vem? Rad imam veter (smeh). Spiha vse iz tebe.
Lara: Jaz pa si rada zapojem ali pa grem božat muce ali konje. Ali pa enostavno odprem okno in vdihnem svež zrak.
Tadej: Vsakdanje prijaznosti.
Jure: Jaz sem bil zdaj na potovanju, in to je ena stvar, ki malo človeka odklopi. Potem pa si katalpultiran spet nazaj (smeh).

Tadej, Jure s tem filmom sta na neki način tudi odraščala: Jurij Zrnec je dejal, da vas je na snemanju drugega dela gledal že kot prijatelje. Mislite, da ste kaj zamudili, ker ste določeno svoje obdobje posvetili filmu?
Tadej: Jaz bi imel bolj občutek, da sem nekaj zamudil, če tega ne bi doživel. Velikokrat bi imel ta občutek, če bi vedel, da bi lahko zaigral v filmu, ampak da nisem. Drugače pa je bilo takrat malo nostalgije po klasičnem ljubljanskem poletju in druženju s prijatelji. To pa je tudi vse. Snemali smo namreč en mesec, tako da nismo spet toliko stvari zamudili.
Jure: Drugače je. Smo nekaj zamudili – zamudili smo dve poletji normalnih počitnic, ki bi jih preživeli v svoji režiji. Zamudili smo nek čas z ljudmi, ki nas drugače obkrožajo: družino, dekletom … Smo pa tudi nekaj drugega dobili. Za te dve poletji mi ni žal. Da pa bi vsako poletje tako preživel, pa ni šans (smeh).
Tadej: Se strinjam.

Igra v filmu, kot je Gremo mi po svoje, je zabava ali delo?
Lara in Tadej (skupaj): Zabavno delo.
Jure: Delo.
Tadej: Zagotovo je delo, ampak z zabavo.
Lara: Ja, zbujali smo se okoli petih, šestih zjutraj. Nazaj v hotel smo prihajali ob osmih zvečer.
Jure: Veliko se dela, čaka …
Tadej: Čakanje na koncu izpade zelo mučen del dela. Čeprav te ljudje, ki med vsem tem tvojim čakanjem -, ki zgleda skoraj, da identično kot lenarjenje - prenašajo okoli težke luči in kable grdo gledajo, ko samo sediš, toda čakati ne vedoč, koliko časa bo še trajalo ob zavedanju, da boš potem moral biti stoodstotno skoncentriran, je kar čudno težka zadevica.
Jure: Zabavno je, če si mi tako naredimo. Ampak v osnovi je delo.

Lara, kako se je priključiti ustaljeni ekipi, kakršna je bila v Gremo mi po svoje?
Lara: Takoj so me sprejeli, tako da se nisem počutila niti malo odrinjena. Edina težava, ki sem jo imela, so bila imena. Ampak sem jih kar hitro osvojila.

Kaj se je sploh spremenilo od snemanja prvega dela?
Tadej: Zamenjal se je velik del ekipe. Pričakovanja ob naslednjem delu so bila precej večja. Vedeli smo, da bomo v proces, ki smo ga mi že enkrat dali čez, vključili nove zgodbice in obraze. Mi smo bili starejši.
Jure: Med 15 in 18 je razlika. Drugačno je dojemanje realnosti in sveta.
Tadej: Malo manj smo bili tresoči v vseh pogledih.
Lara: To pa zame ne velja (smeh).

Koliko ste imeli treme?
Tadej in Jure (skupaj): Manj kot prvič.
Lara: Dokler nisem prišla na oder Festivala slovenskega filma, kjer smo imeli predpremiero, sem je imela zelo malo. Potem pa je bilo prijetno, a hkrati nenavadno. Pred kamero sploh nisem imela nobenih težav, med snemanjem.
Tadej: Saj ni samo kamera, še sto ljudi je za njo (smeh).
Lara: Ja, ampak na odru sem res občutila razliko. Cel večer na predpremieri sem bila rahlo zmedena, nisem vedela, komu najprej čestitati, koga pozdraviti, ugotovila sem celo, da si bo dobro izmisliti neki nov podpis za avtograme (smeh).

Lara, kdaj si si ogledala prvi del Gremo mi po svoje in kakšen prvi vtis je pustil nate?
Lara: Tudi na Festivalu slovenskega filma. Leta 2010. Takrat sem se na njem predstavljala kot igralka s filmom Mihe Šubica Neskončni vozel. V Portorožu smo ostali kar nekaj dni in smo imeli možnost, da si ogledamo še preostalo filmsko ponudbo – od študentskih igranih filmov, celovečercev, dokumentarcev do art filmov. Ko sem jaz prvič videla Gremo mi po svoje, mi je bil zelo všeč, ker je bil res preprost, sproščen mladinski film. Povrh vsega pa je bil še komičen. V primerjavi z vsemi drugimi filmi, ki niso imeli tako vesele zgodbe, je res izstopal. V pozitivnem smislu.

Drugi del klasični mladinski film, kjer je vse lepo in prav: gledalca soočite z elementi realnosti, toda vse se dogaja v izoliranem okolju stran od vsakdanjika. Jure, Tadej, bi ga šla gledati v kino, če ne bi igrala v njem?
Tadej: Definitivno prvi del. Drugega pa bi si zagotovo ogledal, ne vem, če v kinu, vendar bi si ga. To lahko rečem, ker se toliko poznam.
Jure: Zdaj smo že malo stari. Ampak verjetno bi šel, saj bi me prepričal opis, da gre za slovensko komedijo.
Tadej: Ja, slovenska mladinska komedija z Jurijem Zrnecem – na podlagi tega, kar bi videl v napovedniku, bi šel pogledati. Tako kot sem šel Čefurje in Razrednega sovražnika.
Jure: Tudi jaz. Nasploh spremljam slovensko filmsko produkcijo.

Kateri slovenski filmi so bili tisti, ki so zaznamovali vas, ko ste bili toliko stari, kot je zdaj generacija, ki bo šla gledati Gremo mi po svoje 2?
Lara: Sreča na vrvici. Mislim, da smo bila prav vsa dekleta zaljubljene v Matica (smeh).
Tadej: To lahko rečemo vsi – Sreča na vrvici in Kekec. Da pa bi nas res dotaknilo in bi lahko rekli, da obstaja slovenski film, ki se nas je dotaknil in je prišel v kina v času naše mladosti, pa ne moremo.
Jure: Na žalost.

Posebnost tega filma je številčnost likov. Aleksa in Zaspanca poznamo že iz prvega dela, čisto na novo pa se je predstavila serija novih likov. Na primer za vaš lik, Lara, izvemo šele ob koncu – v eni izmed pobegov v sanje znotraj filma -, da ji je ime Gabriela. Mislite, da so se vaši liki lahko dovolj razvili v filmu?
Jure: Absolutno dovolj.
Tadej: Ne vem, če je bil namen filma, da se sploh razvijejo dovolj. Po mojem mnenju ni bilo nič kaj preveč nepremišljenega kar se tiče končnega izdelka.
Jure: Miha (Hočevar op. a.) poudarja, da njega zanima mozaičnost zgodbe. On ne gradi toliko likov kot celo zgodbo oz. dušo filma. Ta mozaičnost mu je uspela. Sam razvoj lika ni toliko pomemben kot razvoj zgodbe, ker je lik del celote.
Lara: Ima pa vsak lik nekaj, po čemer se ga lahko gledalec lahko zapomni.
Jure: Res je neobičajen film. Kritike bodo kar nenavadne, imam občutek. Meni so na primer zelo všeč pobegi v sanje.
Lara: Tudi meni.
Jure: Jaz upam, da bo vsak našel nekaj zanj v filmu.
Tadej: In da ga bo ta vsak šel gledat odprtih sproščenih misli in brez tistih vnaprej v glavo vbitih predsodkov.

Že v napovedniku je na koncu humorno posebno opozorilo: "Ker se je zaradi jošk pritožilo nekaj mamic in en očka, je tokrat film povsem brez golote." Zakaj je golota toliko zmotila posameznike po koncu prvega dela, še posebej, če upoštevamo, da so mladi vsak dan izpostavljeni veliko bolj slikovitim prizorom, kot so v filmu?
Tadej: To je mladinski film, ni pa omejen s tem, da je takšen.
Jure: Pomp okoli golote je bil brez veze. Film je fantazija in golota v otroških očeh je neke vrste fantazija, čeprav si veliko staršev zatiska oči, da njihove otroke golota in vse v zvezi z njo nič ne zanima. V resnici pa jih zelo zanima.
Lara: Ravno zato, ker je tabu.

Koliko več truda je treba vložiti, ko veš, da imaš v filmu, recimo, 20 minut, da pokažeš, kaj se pričakuje od tebe, če bi na primer imel glavno vlogo v kakšnem celovečernem filmu?
Tadej: Tega ne začutiš med snemanjem. Veliko je odvisno od dogajanja v montaži, kakšna celota nastane tam. Ampak to ne omejuje igralca in ekipe pri nastajanju filma.
Lara: V gledališču je popolnoma drugače – zdi se mi, da nas Miha ni izbiral toliko po tem, koliko se od nas zna postaviti v vlogo, ampak da nas je on izbral zaradi tega, ker smo čim bolj podobni likom. Niti nismo uporabili nekih pretiranih dramskih tehnik.
Tadej: Manj je več.
Jure: Film ima nekaj posebnega: lahko se vživiš v film, malo težje v posamezni lik. Gledalcem bo kakšen izmed likov bližji kot drug. Mogoče mu to daje dodatno vrednost.

Koliko je vas v teh likih?
Jure: Mene osebno nič. Tudi film nima nič s tem svetom, tako da mene ni nič. Od trenutka, ko se je vklopila kamera, nas ni bilo več. So nam pa liki malo podobni. Le da so malo mlajši (smeh).
Tadej: Tako je, kar snema filmska kamera nima prav nič z realnim svetom. Miha zaupa nam in našim facam.
Jure: Še vedno pa ni enako igralec in lik.

Sprašujem zato, ker vas bo gledalec na ulici gledal kot lik v filmu – gledali vas bodo kot Aleksa, Zaspanca in Gabrijelo.
Jure: Saj zato pravim, nič. In vztrajam pri tem. Poudarjen je lik. Midva z Laro sva fant in punca v očeh tisočih otrok. (Pogleda Laro) Otroci te bodo spraševali, kje imaš Zaspanca in kako to, da me ni. Ne bodo razumeli, in to bo treba pojasniti.

Jure, Tadej se počutita zdaj kot najstniška idola?
Jure: (Smeh) Ne, ampak se zavedam najine odgovornosti z vidika vzorništva. Ni pomembno, kako midva sebe obravnavava, ampak kako naju drugi dojemajo. In če obstaja neka skupina ljudi, ki naju dojema kot vzornika, potem morava računati na to, da sva družbeno odgovorna do teh ljudi. Drugače pa se midva ne dojemava kot idola.

Kaj je bil glavni napotek, ki vam ga je dal režiser?
Tadej: Kakšnih večjih napotkov ni bilo.
Jure: Več napotkov je bilo v prvem delu. Bolj je bilo ostro.
Tadej: Tudi več vaj je bilo. Pri drugem delu pa smo bolj vedeli, kaj se pričakuje od nas že v osnovi.
Jure: V drugem delu smo bolj razumeli, kaj je želel od nas. Poudarek pa je bil na detajlih.
Lara: Ravno na tiskovni konferenci je dejal, da je bil zelo hvaležen, da se mu ni bilo treba s tem ukvarjati.

Jure, omenil si detajle. Eden izmed bolj očitnih detajlov v filmu je spogledovanje tvojega lika z Larinim likom. Kako se gradi ljubezensko zgodbo v filmu, kot je Gremo mi po svoje?
Jure: Težili smo k temu, da bo prikupno, da se otroci lahko vživijo in malo posanjajo. Tu je zelo direktno in se ne bo težko vživeti. Miha je gradil predvsem na pluralnosti ljubezenskih zgodb. Zaspanec se zaljubi na novo, Aleks piše skozi film pesem za svoje dekle, ki jo ima že dalj časa, Jaka osvaja neka dekleta …

Koliko časa sta vadila poglede?
Jure: (Smeh) Smo kar ponavljali, ja. Najbolj zoprn pogled je pa Miha vrgel ven iz končnega izdelka.
Lara: To je bilo kar težko. Luč ti je močno svetila v oči, da bi jih najraje zaprl, ampak si ji jih moral imeti široko odprte ves čas. Tako da so na koncu že tekle solze.
Jure: Pogosto se tudi sploh nisva gledala, ampak sva mogla gledati v čisto drugo smer kot v oči, ker je bila kamera postavljena iz drugega kota.

Film tudi tokrat zaznamujejo pobegi v sanje. Marko Miklavčič – glavni igralec v filmu Čisto pravi gusar, kjer se je tudi precej vrtelo okoli dveh svetov: sanjskega in realnega – je v pogovoru za MMC dejal, da je bilo "prepletanje iz fikcije v resničnost precej nedovršeno in da ga je mogoče to že na začetku odvrnilo od filma". Kako pa se vam zdijo ti pobegi v Gremo mi po svoje 2?
Jure: Iskreno so to moji najljubši deli filma. Sanje so posebne, čustvene, odlično zrežirane ... Super doživetje za gledalca. Predvsem pa nadgradijo in poglobijo dogajanje, saj nam razgalijo tudi podzavest likov.
Lara: Meni se zdijo sanje super, tudi v realnosti. Dostikrat si jih zapomnim in jih potem komu obnovim, po navadi kar fantu. Sanje v filmu so en lep fantazijski dodatek. Fantaziranje in sanjarjenje zaposljujejta možgančke, dajeta upanje ali pa samo puščajta naši domišljiji prosto pot do vrha. Ravno pri otrocih, ki še niso nasičeni s toliko strahovi in ovirami, ki jih vidimo odrasli, sploh pa v teh časih umetno ustvarjene krize, se mi zdi fantazijski svet ali svet sanjarjenja neprimerljivo bolje ohranjen. Prav se mi zdi, da je Miha tudi ta del življenja vključil v film in ga spet približal odraslim, ki si bodo film ogledali s svojimi otroki ali pa sami. Mogoče bodo celo sami začeli fantazirat in bodo ugotovili, da se prepogosto obremenjujejo z nepomembnimi, butastimi stvarmi.

Ste ostali po snemanju v stikih?
Jure: Nenavadno je. Na snemanju se imamo dobro, nato pa odfrčimo vsak po svoje.
Tadej: Združilo nas je snemanje in tam funkcioniramo, kot da se poznamo že mnogo let, potem pa se vse spremeni, ko se vrnemo v vsakdanjik.
Lara: Čisto pozabiš, kot da tega ni bilo.
Tadej: Ostane nekje v zraku, ampak vsak gre s svojim življenjem naprej.
Jure: Težko si še obljubimo večna prijateljstva (smeh).

Čez štirideset let, ko boste obujali spomine, kako mislite, da boste gledali na ta film?
Tadej: Zelo se bomo nasmejali.
Lara: Jaz mislim, da se bomo precej smejali.
Jure: Hecno bo.
Tadej: Kul nam bo. Po mojem mnenju zdaj bolj gledamo na film, kakšen je in to, takrat pa se bomo samo smejali in doživljali nekaj, česar zdaj zagotovo ne moremo.