Vrtoglavico odlikujejo tudi elegantne in dramatične lokacije v San Franciscu, kjer so ga snemali. Foto:
Vrtoglavico odlikujejo tudi elegantne in dramatične lokacije v San Franciscu, kjer so ga snemali. Foto:

Po pol stoletja monopoliziranja vrha lestvice je bil Državljan Kane počasi videti že prav naduto neranljiv. Recite temu škodoželje, ampak veselimo se, da bo ta ritualizirani in konvencionalni simbol "najboljšega" končno za spoznanje skromnejši. Vzpon Vrtoglavice bi težko označili za državni udar, a še celo najbolj goreči wellesijanci bi morali najti zadoščenje v tej majhni revoluciji - že zato, ker je dokaz, da filmski kanoni (in različice zgodovine, ki jih legitimizirajo) še niso popolnoma fosilizirani.

uredništvo Sight & Sound
Državljan Kane
Naslovni lik Državljana Kana temelji tako na resničnem medijskem mogotcu Williamu Randolphu Hearstu kot na karakternih lastnostih samega Wellesa. Ta je sicer pozneje zapisal, da gre za konglomerat več mogotcev, in ne za upodobitev Hearsta. Foto: EPA
Tokijska zgodba je zgodba o starejšem paru, Tomiju in Shukichi, ki se iz rodne vasi podata v povojni Tokijo na obisk k svojima potomcema. Že njihov prvi stik je prava mala katastrofa ...

V tradicionalni anketi med filmskimi kritiki, ki jo vsakih deset let opravi Sight & Sound, revija Britanskega filmskega inštituta, je do zdaj vsakokrat prvo mesto zasedel Državljan Kane, ki ga je daljnega leta kot svoj prvi celovečerec posnel Orson Welles. Karte so se premešale šele letos: tokrat je na prvem mestu Vrtoglavica (Vertigo), psihološka kriminalka Alfreda Hitchcocka (Kane ostaja v milosti, saj je zdrsnil le na drugo mesto.)
Svoje glasove je oddalo 846 kritikov, distributerjev in drugih filmskih strokovnjakov, oznako "najboljšega" pa so si lahko interpretirali po kakršnih koli kriterijih, ki so si jih izbrali. Če je med prvim in drugim mestom zdaj 34 glasov razlike, jih je bilo pred desetimi leti (takrat je bila Vrtoglavica na drugem mestu) le pet.

Naj spomnimo: Vrtoglavica, ki jo je Hitchcock imel za svoj najbolj "oseben" film in ki načenja eno od njegovih priljubljenih tem, obsesivno ljubezen, spremlja upokojenega policista, zdaj privatnega detektiva Fergusona (igra ga James Stewart). Bogat ladjedelec ga najame, da bi sledil njegovi ženi Madeline - ne zato, ker bi dvomil o njeni zvestobi, ampak ker se boji, da se ji meša in da zaradi ideje, da jo obseda mrtva prednica, premišljuje celo o samomoru. Ferguson se v lepo Madeline (Kim Novak) zaljubi, a pred samomorom je vseeno ne more rešiti.

Tako kot Državljan Kane je tudi Vrtoglavica ob premieri naletela na mešane odzive, z leti pa ji je ugled rastel. Film je še danes znan po triku s kamero, s katerim režiser ponazori protagonistovo vrtoglavico - istočasno približevanje in odmikanje kamere, ki v gledalcu povzroči dezorientirajočo izgubo občutka za globino. Efekta, ki so ga za Hitchcockom skušali posnemati mnogi, se je prijela oznaka "dolly zoom".

V zadnjih 40 letih niti ene resnične mojstrovine?
Zanimivo je, da se je na seznamu našel tudi prostor za dva nova naslova: na osmo mesto se je uvrstil dokumentarec Dzige Vertova, Mož s filmsko kamero, na deveto pa prav tako nemi film, Trpljenje Ivane Orleanske Carla Theodora Dreyerja. V celi deseterici pravzaprav ni niti enega filma, ki bi bil mlajši od 40 let: še "najmlajša" je 2001: Vesoljska odiseja Stanleya Kubricka, ki datira v leto 1968 in je nameščena na šesti stopnički.

Tokijska zgodba (1953) Yasujira Ozuja se je s petega mesta povzpela na tretje, La Regle du Jeu (Pravilo igre) Jeana Renoira pa je s tretjega zdrsnil na četrto mesto.

Prva deseterica filmov je torej sledeča:
1. Vrtoglavica (Alfred Hitchcock, 1958 - 191 glasov)
2. Državljan Kane (Orson Welles, 1941 - 157 votes)
3. Tokijska zgodba (Yasujirô Ozu, 1953 - 107 glasov)
4. Pravilo igre (Jean Renoir, 1939 - 100 glasov)
5. Sončni vzhod: pesem dveh ljudi (F. W. Murnau, 1927 - 93 glasov)
6. 2001: Vesoljska odiseja (Stanley Kubrick, 1968)
7. Iskalci (John Ford, 1956)
8. Mož s filmsko kamero (Dziga Vertov, 1929)
9. Trpljenje Ivane Orleanske (Carl Dreyer, 1927)
10. (Federico Fellini, 1963)

Rezultati ankete po besedah Nicka Jamesa, urednika revije Sight and Sound, "odražajo spremembe v kulturi filmske kritike," Vrtoglavica pa je zanj "ultimativen film za kritike": "Vzpostavlja sanjsko atmosfero in plete zgodbo o ljudeh, ki niso prepričani, kdo so, a se naprezajo z rekonstruiranjem sebe in drugih, da bi ustrezali filmskemu idealu popolne sorodne duše."

Režiserje vsa ta "sanjskost" nagovarja malo manj
Mimogrede, v ločeni anketi, kjer so morali na isto vprašanje odgovarjati samo režiserji - sodelovali so denimo tudi Martin Scorsese, Quentin Tarantino, Francis Ford Coppola, Woody Allen in Mike Leigh - je prvo mesto zasedla Tokijska zgodba, Vrtoglavica je pristala šele na sedmem mestu, Državljan Kane pa spet na drugem.

Po pol stoletja monopoliziranja vrha lestvice je bil Državljan Kane počasi videti že prav naduto neranljiv. Recite temu škodoželje, ampak veselimo se, da bo ta ritualizirani in konvencionalni simbol "najboljšega" končno za spoznanje skromnejši. Vzpon Vrtoglavice bi težko označili za državni udar, a še celo najbolj goreči wellesijanci bi morali najti zadoščenje v tej majhni revoluciji - že zato, ker je dokaz, da filmski kanoni (in različice zgodovine, ki jih legitimizirajo) še niso popolnoma fosilizirani.

uredništvo Sight & Sound