Britanski The Times novi album opisuje kot
Britanski The Times novi album opisuje kot "serijo dolgih, džezovskih solaž v kombinaciji z udarnim beatom, ki sta ga v sedemdesetih propagirali nemški skupini Can in Kraftwerk." Na ploščku bo tudi "pridih gregorijanskih himn, soulovska sekcija, najrazličnejši elektronski beati in piski ter Bowiejev prepoznavni vokal." Skupni seštevek vsega naštetega je album, ki ga v Bowiejevih krogih opisujejo kot "totalno odbit projekt". Foto: EPA
David Bowie
Če je pred dvema letoma obveljalo, da album The Next Day pomeni nekakšen melanholičen pregled glasbenikove kariere (v singlu Where Are We Now se je denimo oziral na svoje berlinsko obdobje), pa ni dvoma, da zdaj išče nova obzorja, in to brez oziranja na zakonitosti komercialnega popa. Foto: AP
David Bowie, Blackstar
Zanimivo je že samo oblikovanje ploščka: črna zvezda na belem ozadju, brez kakršnega koli naslova ali imena izvajalca, zgolj simbol. Foto: EPA
Blackstar
Prvi singel, Blackstar, sta Bowie in švedski režiser Johan Renck pospremila s kar desetminutnim filmčkom. Lik futuristične mumije je zdaj že rdeča nit obeh videospotov. Foto: YouTube

Pevec, igralec, umetnik - ikona David Bowie se z albumom Blackstar vrača skoraj tri leta po ploščku The Next Day, ki je sam po sebi pomenil revolucijo (leta 2013 je namreč 24. album izdal brez kakršnega koli svarila in po desetletnem premoru, ki je neuradno veljal za upokojitev).

Kameleon rocka se očitno vrača k svojemu "zaščitnem znaku" naslovov z vesoljsko tematiko: podpisan je že pod albuma Earthling in The Rise and Fall of Ziggy Stardust and the Spiders from Mars in pod pesmi Space Oddity in Starman.

"Največja Bowiejeva anti-pop umetnina od sedemdesetih let dalje"
Plošček Blackstar, pri katerem je kot koproducent sodeloval Bowiejev dolgoletni sodelavec Tony Visconti, prinaša le sedem pesmi - a prvi recenzenti so nič manj kot očarani. Guardianov glasbeni kritik album denimo opisuje kot "čaroben presek s preteklostjo".

Kariero Davida Bowieja, enega najrelevantnejših glasbenih izvajalcev 20. stoletja, so od nekdaj zaznamovale nenehne metamorfoze - zato tudi ne preseneča, da novi album prinaša radikalno spremembo sloga. Zanimivo je že samo oblikovanje ploščka: črna zvezda na belem ozadju, brez kakršnega koli naslova ali imena izvajalca, zgolj simbol. Če je pred dvema letoma obveljalo, da album The Next Day pomeni nekakšen melanholičen pregled glasbenikove kariere (v singlu Where Are We Now se je denimo oziral na svoje berlinsko obdobje), pa ni dvoma, da zdaj išče nova obzorja, in to brez ozirov na zakonitosti komercialnega popa.

Album se močno opira na džezovske ritme, a je obenem veliko več kot "samo" džezovski album: NME na njem sliši "zmaličene kabarejske pesmi, industrialni rock, soulovske balade, zračen folk-pop, celo hip hop." Še pred današnjo izdajo je The Rolling Stone pisal, da je "umetniški, vznemirljivi Blackstar Bowiejeva največja anti-pop umetnina od sedemdesetih let naprej".

Bowie, ki je bil pod silnim vtisom džezovsko obarvanega albuma To Pimp A Butterfly Kendricka Lamarja, se je za vsako ceno hotel izogniti snemanju še enega rockalbuma, je za The Rolling Stone povedal Visconti. Zato je najel džezovskega saksofonista Donnyja McCaslina, ki je postal ključna figura pri oblikovanju novega zvoka.

Pri dveh skladbah pa je sodeloval tudi James Murphy, gonilna sila skupine LCD Soundsystem, ki je ob prelomu 20. stoletja veljala za enega najvidnejših predstavnikov elektronske glasbe.

Lazarus (vstaja od mrtvih?)
Umetnik je že včeraj predstavil tudi drugi videospot, ki spremlja novi album: po singlu Blackstar je zdaj na vrsti Lazarus. V precej srhljivem filmčku (pogledate ga lahko spodaj) je naš protagonist privezan na posteljo, čez oči pa ima enake obveze, kot smo jih videli že v prejšnjem videospotu; oba je namreč režiral Johan Renck. Zdi se, da spota - in album - prežema enaka atmosfera: protagonist je izgubil trdna tla pod nogami ter je izgubljen, zmeden in v nekakšni stiski.

Švedski režiser v svoji izjavi o njunem sodelovanju Bowieja kuje v zvezde: "Človek lahko samo sanja, da bo enkrat sodeloval s takim umom, kaj šele dvakrat. Intuitiven, igriv, skrivnosten in globok ... sploh nimam želje, da bi posnel še kak video, ker vem, da proces ne bo nikoli tako kolosalen in izpolnjujoč, kot je bil tokrat. Tako rekoč sonca sem se dotaknil."

Tudi, kadar ga ne vidimo, je prisoten
Neverjetno zanimanje javnosti in medijev za novi album, ki ga ni spremljalo praktično nikakršno oglaševanje (Bowie ni dal nobenega intervjuja in ni napovedal turneje), je najboljši dokaz, da sta lik in delo nekdanjega "Ziggyja Stardusta" še vedno magnet za množice. Čeprav ga po izidu albuma Reality deset let nismo videli v javnosti (med drugim je okreval po infarktu), nikoli ni zares izginil. "Njegovo ime je vklesano v zgodovino popularne glasbe; vedno je prisoten, ker mlajši izvajalci navajajo ali pa se naslanjajo na njegovo glasbo," je komentiral nemški glasbeni teoretik Christoph Jacke. "Ni mu treba nenehno ponujati novih izdaj in zgodb - samo obnovi se od časa do časa."

Umetnik, ki se je v svoji karieri za daljša obdobja levil v različne like - med njimi so bili Ziggy Stardust, Major Tom in the Thin White Duke - je nekoč pojasnil, da so svojo funkcijo izpolnili in da jih je zato upokojil. "David Bowie ne potrebuje več Ziggyja Stardusta - ustvaril je Davida Bowieja, močen lik, za katerim se lahko skrije," je prepričan tudi Jacke.