Gotan Project že dolgo niso več le skrivnost glasbenih sladokuscev: njihove pesmi uporabljajo za podlago v različnih reklamah, filmih in nadaljevankah, tudi, denimo, v Seksu v mestu. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Gotan Project že dolgo niso več le skrivnost glasbenih sladokuscev: njihove pesmi uporabljajo za podlago v različnih reklamah, filmih in nadaljevankah, tudi, denimo, v Seksu v mestu. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Melodični vokal Claudie Pannone se v več pesmih čudovito prepleta s praskajočimi 'sampli' posnetega govorjenja. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Ključno vlogo tako za tradicionalni kot za 'novi' tango igra bandoneon, nekakšen bratranec harmonike, ki ga je sicer izumil Nemec, a je danes najbolj značilen za Argentino. Na tej seriji koncertov so ga Gotan Project zaupalu Facundu Torresu. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Celotni credo skupine izhaja iz prepričanja, da je v zvezi z glasbo neumno govoriti o kakršnem koli purizmu; večina glasbenih zvrsti, še posebej pa tango, se je namreč rodila iz kulturnega mešanja. V tangu je cel kup elementov črnske glasbe, ki so jo v Argentino prinesli sužnji, pa je bilo to v zgodovini načrtno potisnjeno v ozadje; predstava, da je tango 'belska' glasba, je preprosto napačna. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Gotan Project, ki so pred tremi leti Ljubljano obiskali kot osrednja zanimivost festivala Druga Godba, so si našo prestolnico upravičeno lahko zapisali na svoj koncertni itinerar: včerajšnji nastop pred sicer ne nabitimi, a polnimi Križankami (v prodajo je šlo le 3.300 vstopnic) je dokazal, da fantje ohranjajo primat v svojem žanru.

Jedro zasedbe, ki je, podobno kot njeni glasbeni vplivi, "nanešena" iz vseh vetrov, ostajajo francoski DJ Philippe Cohen Solal, argentinski skladatelj Eduardo Makaroff in švicarski mojster elektronike Christoph Müller. (Mimogrede, ime njihove skupine izvira iz v argentinskem narečju priljubljene besedne igre, vesre, ki znotraj besed obrača zloge: tan-go tako postane go-tan). Koncertno postavo skupine zaokrožajo klaviaturist Lalo Zanelli, violinistka Ananta Roosens, Facundo Torres na bandoneonu (argentinski "bratranec" harmonike) in seveda nepogrešljiva vokalistka Claudia Pannone.

Za osvežitev spomina
Prvenec Gotan Projecta, La Revancha del tango, je pred devetimi leti na splošno (predvsem pa njihovo lastno) presenečenje presegel naklado milijon izvodov. Po nekajletnem premoru je s pripadajočo turnejo sledil album Lunático - za spoznanje manj elektronska vrnitev h koreninam tanga, ki pa se je mimogrede spet križala s šansonom in celo hiphopom, obenem pa ovrgla vsakršen sum, da so Gotan Project zgolj minljiva glasbena posebnost. Za njihov tretji in najnovejši podvig, letošnji Tango 3.0, se zdi, da hoče že z naslovom povedati, da je predvsem otrok elekronske dobe, ob natančnejšem poslušanju pa se izkaže, da gre za nekakšno iskanje srednje poti med prejšnjima dvema ploščkoma, med izročilom Astorja Piazolle (npr. v nežni zadnji skladbi Erase una vez) in z dubom prežetim t. i. novim tangom (na Rayueli, skladbi, ki si ime sposoja od romana Julia Cortázarja).

Na pol poti med buenosaireškim bordelom in pariško diskoteko
Gotan Project, ki so še na svoji prvi turneji cel prvi del koncerta praviloma ostajali skriti za velikim platnom, češ da tako glasba pride bolje do izraza (pa tudi svoje slike iz podobnega razloga niso dali še na nobeno naslovnico albuma), so v zadnjih letih stopili iz sence: na odru so v svojih črtastih oblekah s telovniki in klobuki videti kot elegantni gangsterji iz prohibicijskih časov, medtem ko Claudia Pannone v svoji večerni toaleti (vsaj v drugem delu nastopa) vsemu skupaj vdahne seksi čar kakšnega pariškega budoarja iz približno istega obdobja. Poudarek koncerta pa vseeno bolj kot na posameznikih ostaja na "celostni izkušnji", ki jo ustvarijo z minimalističnimi svetlobnimi efekti in videoprojekcijami, ki na platnu v ozadju izrisujejo predvsem prizore s plesno tematiko (in občasno srhljivo silhueto z zajčjo glavo).

Po udarnem začetku s starejšo uspešnico Época sta melanholični Tango Square in predvsem Rayuela, v katero je vkomponiran posnetek otroškega zbora, naleteli na naklonjen, a precej zadržan sprejem; publika se je prvič zares prebudila šele ob v hipu prepoznavni Una musica brutal, naslednjič pa ob "zmagovalnem" sosledju z rapom podložene Mi Confesión, prvega singla z novega albuma La Gloria (v katerega je kot sample vključen legendarni nogometni komentator Víctor Hugo Morales), in predvsem antologijske Diferente. Sicer več kot zadovoljno ljubljansko občinstvo, ki pa tudi tokrat ni šlo tako daleč, da bi pod odrom dejansko plesalo (kar na tovrstnem koncertu res ne bi bilo nezaslišano), je še največ hrupa zagnalo, ko se je po dobri uri in koncu s precej eksperimentalno novo skladbo Panamericana bend prvič poslovil. Dodatek - Mil Millones/Queremos Paz, Desilusión, Peligro in Santa Maria (Del Buen Ayre) - je nazadnje iz avditorija Križank izvabil toliko evforije in topotanja, da smo bili nagrajeni z (na videz?) spontanim čistim bonusom, Immigrante.

Tango 3.0 in spremljajoča turneja sta dokaz, da preboj v "prvo ligo" svetovne glasbe ne pomeni nujno tudi upada kreativnega naboja ali večje zvodenelosti odrskega nastopa. Nasprotno, melanholija, vpeta v elektronski minimalizem, ni še nikoli zvenela tako dobro.