Glasba
(4)
Edin Zubćević
Če poslušaš samo tisto, kar misliš, da ti bo všeč, ne boš nikoli presenečen, ne bo izziva. Pametno in prav je, da se večkrat presenetiš. Pojdimo na koncerte imen, za katere nismo še nikoli slišali, o katerih nam še nihče ni posredoval svojega mnenja. Poleg telesa pleše tudi duša, dajmo si priložnost in pustimo glasbi, da nas "premakne", včasih tudi v tem smislu, da se soočimo sami s seboj. Najboljše izkušnje so tiste, ki jih nismo pričakovali, pravi sokurator letošnjega festivala Edin Zubćević. Foto: Jasmin Fazlagić
       Letošnji program z brezplačnimi koncerti dejansko omogoča brezplačni eksperiment: vsak lahko pride, da prisluhne domači ali tuji zasedbi, da spije limonado ali pivo in uživa. Torej ni strahu pred napačno investicijo. Na ta način smo, zelo zavestno, želeli preseči predsodke. Vedno pozivam ljudi, naj si dajo možnost. Med recimo 5, 6 koncerti jim bo gotovo vsaj en všeč. Ampak mogoče jim bo všeč nekaj, za kar ne bi nikoli mislili, da jim bo. To je bistvo festivala: da omogočimo srečanje glasbe in občinstva.       
Festival bo odprl bobnar in čelist Kristijan Kranjčan. Foto: Cankarjev dom
Dre Hočevar (levo) bedi nad Abecedo, v kateri bo več kot 30 mladih ustvarjalcev soustvarilo glasbeno delo, utemeljeno na vizijah vsakega posameznika. Edin Zubćević in Bogdan Benigar sta programski vodji letošnjega festivala. Foto: Nada Žgank
NLB Galerija Avla od 13. junija gosti razstavo Zlatko Kaučič - 40 let ustvarjalnosti. Foto: Nada Žgank
       Zame je največji kompliment, če mi rečejo, uau, kakšen program, nikogar ne poznam. To pomeni, da mi ne gre slabo (smeh), kajti ni dobro, če vsi poznajo ves program. Ne gre za to, da mora biti nekaj novega na festivalu, temveč predvsem, da je zanimiv program. Torej ne gre za to, da so na programu sami novi avtorji, seveda na festivalu igrajo doyeni, ampak v osnovi ne želimo, da bi bil to "Madame Tussauds" festival.       
Zubćević je že leta med drugim gonilna sila sarajevskega Jazz Festa. Foto: Nada Žgank
Dave Holland, Zakir Husain in Chris Potter Trio: trio samih mojstrov svojih glasbil obnavlja ideje džezistov iz sedemdesetih let 20. stoletja, ki so združevali džez z drugimi zvrstmi, najraje z indijsko godbo. Foto: Cankarjev dom
Na letošnjem festivalu nastopa rekordno število domačih glasbenikov. Na festivalu bodo nastopili glasbeniki iz 14 držav, skupaj jih bo 130, je na nedavni novionarski konferenci povedal Bogdan Benigar. Foto: Nada Žgank
Letošnji festival odpira trio mojstrov: Dave Holland, Zakir Hussein and Chris Potter Trio. Foto: MMC RTV SLO

Jazz festival Ljubljana bo poslušalce osvajal tudi z brezplačnimi koncerti pod milim nebom

Intervju s sokuratorjem festivala Edinom Zubćevićem
22. junij 2018 ob 13:21
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Slovenska scena je v dobri kondiciji. S programom smo želeli odraziti to dobro stanje, da torej opozorimo na glasbenike, ki se šele razvijajo in prihajajo na sceno, hkrati pa smo želeli ohraniti ugled in tradicijo festivala, ki obstaja že 59 let," pravi Edin Zubćević, sokurator letošnjega festivala, ki je pripomogel k njegovi prevetritvi.

Predjubilejna izdaja ljubljanskega džezovskega festivala namreč prinaša prenovljen koncept: vrsto izjemnih koncertov v Cankarjevem domu bodo med drugim dopolnjevali brezplačni koncerti v parku pred osrednjim hramom kulture. 59. izdaja najstarejšega džezovskega festivala v Evropi bo med 27. in 30. junijem ponudila pester preplet novih in uveljavljenih glasbenih zasedb, skupno bo nastopilo 130 glasbenikov iz 14 držav, še posebej pa bodo v ospredju domači glasbeniki. Kot sta zapisala programski vodji festivala, Bogdan Benigar in Edin Zubćević, je "festival ogledalo značilnosti časa in trenutka, v katerem živimo, pa tudi raznovrstnosti domačega glasbenega prizorišča v vseh njegovih odtenkih, tako generacijskih kot po načinu glasbenega izražanja".

Največja sprememba letošnjega festivala je njegova izvedba: letos se festival iz koncertnih dvoran, kjer bodo seveda tudi potekali koncerti, seli tudi v park pred Cankarjevim domom. Na desetih brezplačnih koncertih se bodo tam predstavile domače in tuje zasedbe, katerih del so slovenski glasbeniki. V parku bo tudi novi Oder pri starem drevesu, kjer bodo improvizirali mladi, nadobudni glasbeniki, kot že prejšnja leta, pa bo tudi letos poseben program, namenjen najmlajšim poslušalcem. Spremljevalni progam bogatita tudi dve fotografski razstavi in predavanja. NLB Galerija Avla že gosti razstavo Zlatko Kaučič 40 let ustvarjalnosti, 26. junija pa odprtje razstave Petre Cvelbar z naslovom V ženskih rokah. Na festivalu bodo ustvarjalci festivala uradno prejeli nagrado Evropske jazz mreže (EJN) za drzen in vizionarski program. Kot je zapisala žirija, so nagrado soglasno podelili Jazz festivalu Ljubljana za napreden izbor, ki zaobjema celotno umetniško zvrst s poudarkom na evropskem džezu ter ponazarja vrednote EJN-ja, ko sta geografska pestrost in uravnoteženost spolov.

Že prvi dan festivala odseva spremembo koncepta: čast, da odpre festival, je pripadla domačemu solistu, violončelistu in bobnarju Kristijanu Kranjčanu, na osrednjem otvoritvenem koncertu bo nastopil legendarni Dave Holland, ki bo nastopil v zasedbi Dave Holland, Zakir Hussein in Chris Potter Trio, v parku pa se bo predstavila zasedba MTF fest. Sub-Lime, v kateri bodo moči združili raper Murat, trobentač Tomaž Gajšt, saksofonist Lenart Krečič, klaviaturist Marko Črnčec, basist Tadej Kampl, na bobnih bo Kristijan Kranjčan, za plesni del pa bo poskrbela Urška Centa.

Tudi v nadaljnjih dneh bo raznolik program – med drugim bodo nastopile zasedbe Aleš Rendla Sextet, December Soul, Portico Quartet, Rohey, Bowrain in Dhafer Youssef, če jih naštejemo le nekaj – vabil poslušalce, da prisluhnejo žanrsko različnim nastopom.

Kot je v pogovoru z MMC-jem dejal Zubćević, udeležencem polaga na srce, naj si dajo možnost, da odkrijejo nekaj novega. "Letošnji program z brezplačnimi koncerti dejansko omogoča brezplačni eksperiment: vsak lahko pride, da prisluhne domači ali tuji zasedbi, da spije limonado ali pivo in uživa. Torej ni strahu pred napačno investicijo. Na ta način smo, zelo zavestno, želeli preseči predsodke. Vedno pozivam ljudi, naj si dajo možnost. Med recimo 5, 6 koncerti jim bo gotovo vsaj en všeč. Mogoče jim bo celo všeč nekaj, za kar ne bi nikoli mislili, da jim bo."

Izkušeni džezovski poznavalec, že desetletja med drugim gonilna sila sarajevskega Jazz Festa, je svoje videnje festivala podal v spodnjem intervjuju. Vabljeni k branju.

Kako je prišlo do sodelovanja z ljubljanskim Jazz festivalom?
Lanske jeseni sem prejel klic Bogdana Benigarja, če bi sodeloval kot sokurator programa letošnjega festivala. Poleg sooblikovanja programa sem se, v nasprotju s prejšnjimi sokuratorji, posvetil promociji festivala. Želeli smo spremeniti tudi format festivala. Naše sodelovanje je torej kompleksno: na eni strani je torej sama vsebina programa, na drugi pa format festivala. Želel sem, da naredimo, kar lahko, upoštevaje, da je sprememba na mestu sokuratorja, da festival dobi novo priložnost v smislu, da je oblikovan za novo obdobje, da je v skladu s časom, ki se sicer nenehno spreminja. Včasih že misliš, da si našel format, ki deluje, pa se izkaže, da to ni res.

Izkoristil sem svoje znanje in izkušnje, da zasnujemo festival drugače, kot je bil doslej, da ga spremenimo na način, da bodo koncerti na prostem in da damo prebivalcem nekaj več. Da torej ne gre samo za institucionalni dogodek, da ni treba, da si "posvečen" džezu, da kupite vstopnice, temveč da omogočimo tak kontekst, v katerem nihče ne bo imel razloga, da ne bi prišel na festival. V parku bo tako 10 brezplačnih koncertov, poleg tega bomo imeli prizorišče tudi pri starem drevesu, t. i. Abecedo (kurator Dre Hočevar), kjer bo nastopilo 36 mladih glasbenikov, ki bodo vsak dan improvizirali, eksperimentirali, skratka predstavili bodo svoje delovanje. Menim, da je to neka nova dimenzija festivala, ki bo omogočila občinstvu program, v katerem bo lahko uživalo brezplačno in spontano, hkrati pa bo to prostor, kjer se bo lahko predstavila slovenska scena.

Priprava programa je ena vrsta priprav na festival, sam format tega programa oz. njegova predstavitev pa nekaj popolnoma drugega. Iz tega razloga je najverjetneje tudi prišlo do tega sodelovanja.

Kako ocenjujete slovensko džezovsko sceno? Številni naši odlični glasbeniki delujejo v tujini, vedno pa govorimo o tem, kako nimamo niti enega pravega džez kluba. Kakšen je vaš pogled na dogajanje?
To ni izključno problem Slovenije (smeh). Pomembno je, da obstaja tako veliko število glasbenikov, da dejansko lahko govorimo o sceni. To pomeni, da so različne generacije glasbenikov, ki igrajo različne žanre, ki imajo različne pristope, hkrati pa tudi, da imajo priložnosti za igranje, za koncerte, za prizorišča, kjer potekajo različne predstave, festivale. Vse to Slovenija ima. Trenutno je tako, da večina glasbenikov res igra v tujini, toda ne igrajo zato, ker bi bili eksotični ali pa ker bi recimo pobegnili iz sistema ali režima, temveč preprosto zato, ker so tako dobri, da jih tuji glasbeniki vabijo k sodelovanju. In kar je najpomembneje: džez je res mednarodna glasba in mednarodno sodelovanje je zato nekaj najbolj naravnega in normalnega.

Slovenska scena je v dobri kondiciji. S programom smo želeli odraziti to dobro stanje, da seveda opozorimo na glasbenike, ki se šele razvijajo, hkrati pa seveda ohraniti ugled in tradicijo festivala, ki obstaja že 59 let. To pa je zelo velik izziv: na eni strani je treba biti odgovoren do tradicije, kajti festival se ni začel z mojim imenovanjem za kuratorja, za mano bodo prišli novi, hkati pa želimo s tem ugledom festivala odpreti vrata novim glasbenikom.

Eden izmed najpomembnejših ciljev, ki smo si jih zadali, je ponovna gradnja skupnosti. Tu ne mislim le glasbenikov, ki so velikokrat tudi obremenjeni s tekmovanjem med seboj, češ, kdo igra in kdo ne na festivalu, temveč seveda širše. Letos recimo domači glasbenik odpira festival, kar se ni zgodilo že desetletja, verjetno pa bo sploh prvič, da festival odpira domač solist. Želeli smo pokazati, da to ni patriotski festival. Ni dovolj, da si slovenski državljan, da bi dobil nastop, temveč moraš biti dober v svojem delu. Če pa ste Slovenec, je to zgolj naključje. Seveda pa čutimo obvezo do domačih glasbenikov, da je to njihov festival. To je en vidik gradnje skupnosti. Drug vidik je sodelovanje z mediji oz. komuniciranje z javnostjo. Tako kot ne moremo brez glasbenikov in poslušalcev, tudi ne moremo brez medijev, ki so tisti, ki lahko prenesejo informacijo o tem, kaj želimo naprej. Zame je pomembneje, da glasbenika podpremo, kot pa da ga kritiziramo. Vsa skupnost naj podpre festival, kot si to zasluži, ne pa da ga kritizira. Sploh če so to ljudje, ki se festivala sploh ne udeležujejo, vseeno pa imajo "vizijo," kakšen bi moral biti.

Festival je letos dobil tudi evropsko nagrado za drzen program.
To je krasen kazalnik. Ne smemo pa si dovoliti, da bi festival postal samo mainstream festival ali samo avantgarden festival. Nimamo takšnega luksuza, če upoštevamo dejstvo, da je samo v Sloveniji okoli 50 džezovskih festivalov, ki si lahko privoščijo, da se usmerijo zelo ozko. Na drugi strani pa imamo festival, ki traja že skoraj šest desetletij, in kot sem že rekel, imamo odgovornost, ne moremo ga v dveh letih spremeniti v underground festival. To je festival, ki predstavlja institucijo, ki stoji za njim, tu je tradicija, ljudje so sentimentalno povezani z njim. Hkrati pa mora biti tudi festival, ki je pogumen, da predstavlja novosti, da stimulira nove projekte, ki je pobudnik novih sodelovanj.

Ko ste govorili o vlogi medijev. Velikokrat se zdi, da se novinarji džeza kar malo bojijo oz. džez ni tako priljubljen, zato težje najde pot v medije.
Tako je, to je težava povsod. Vsa ta žanrska opredelitev, ki je nekoč pomagala pri umestitvi džeza na glasbeni sceni, je danes v bistvu ovira. Ko pripravljamo program, je v bistvu nepomembno, koliko je neka glasba blizu oz. daleč od džeza. Pomembno je, da ima potrebne kakovosti v smislu instrumentalizma, improvizacije ... Veliko glasbe recimo obstaja zgolj na džezovskih festivalih, ker drugje ni prostora zanjo. Jazz festivali so v bistvu postali valilnica nove glasbe, toda ne le džeza, temveč nasploh novosti na glasbeni sceni. V bistvu beseda džez že od začetka povzroča zmedo. Ljudje mislijo, da vedo veliko, da ga znajo takoj prepoznati, toda ta glasba je res raznolika.

Letošnji program z brezplačnimi koncerti dejansko omogoča brezplačni eksperiment: vsak lahko pride, da prisluhne domači ali tuji zasedbi, da spije limonado ali pivo in uživa. Torej ni strahu pred napačno investicijo. Na ta način smo, zelo zavestno, želeli preseči predsodke. Vedno pozivam ljudi, naj si dajo možnost. Med recimo 5, 6 koncerti jim bo gotovo vsaj en všeč. Ampak mogoče jim bo všeč nekaj, za kar ne bi nikoli mislili, da jim bo. To je bistvo festivala: da omogočimo srečanje glasbe in občinstva. To sporočilo želimo s pomočjo medijev prenesti občinstvu. Želimo, da informirajo javnost na pravi način, da
ne gledajo na program, kot ga recimo gleda nekdo, ki nastopa: ali so na seznamu zveneča imena. To ni bistvo festivala, da bi pripeljal zvezde, saj to ni visokoproračunski festival.

Ponuja pa festival pester in velik nabor koncertov: samo v glavnem programu je osem koncertov, kjer so Slovenci člani zasedb, potem je tudi deset brezplačnih koncertov, pa abecedo, v katerem igra še 36 glasbenikov. Skratka, na festivalu nastopa res veliko slovenskih glasbenikov, tako da postaja res njihov festival. To je še en način, kako se lahko pomaga krepiti džezovska skupnost. Treba je biti iskren: dejstvo je, da tudi v Sloveniji obstajajo različni klubi in zasedbe, torej različne klike, ki si med seboj nasprotujejo, in s tem se vzpostavlja določena dinamika, ki pa je popolnoma nepotrebna. Vsi so dejansko na margini. Namesto da bi se medsebojno podprli, se konfrontirajo na podlagi nekih estetskih razlik, ki so popolnoma nerelevantne. Ali je nekemu bolj všeč ta ali oni stil džeza, je dejansko nepomembno, kajti prvenstveno želimo, da govorimo o glasbi, ali je to bolj džez ali manj džez, pa pri tem ni najpomembneje. Ne želimo, da bi bil festival elitističen. V prvih stotih letih obstoja je vsakih deset let prišel nov slog džeza, vse se torej nenehno spreminja, in ta sprememba nikoli ni prišla iz elitistični džezovskih krogih, temveč je vedno prišlo iz dejstva, da so se glasbeniki družili, izmenjevali ideje in med temi srečanji so nastale glasbene novosti.

Ključno pri razvoju scene pa je, da se omogoči tej skupnosti plaftorma, kjer se lahko torej slovenski glasbeniki spontano srečujejo in izmenjujejo ideje. Oni bodo tu drug zaradi drugega, prišlo bo do komunikacije med njimi, kar je ključno. Tu bi sicer lahko obstajalo tveganje, da lahko festival, če imate tako veliko domačih glasbenikov, postane lokalnega značaja, vendar pa to v tem primeru ne velja, kajti imamo tudi veliko mednarodnih zasedb, novih projektov in projektov, ki so na margini. Če to vse seštejemo, lahko rečemo, da festival ni lokalnega značaja, ima pa močno lokalno komponento, kar je njegova prednost.

Festival je seveda prvenstveno namenjen domačemu poslušalstvu, tako je potreben uravnotežen pristop: najlažje je pripraviti festival s petimi headlinerji, toda tovrsten nastope bi morali pripravljati organizatorji koncertov med celotno sezono. Da ne bo pomote, ne pravim sicer, da na festivalu ne sme biti headlinerja, toda festival mora biti predvsem priložnost za nove projekte, da se sliši nova glasba, da ste presenečeni. Zame je največji kompliment, če mi rečejo, uau, kakšen program, nikogar ne poznam. To pomeni, da mi ne gre slabo (smeh), kajti ni dobro, če vsi poznajo ves program. Ne gre za to, da mora biti nekaj novega na festivalu, temveč predvsem, da je zanimiv program. Torej ne gre za to, da so na programu sami novi avtorji, seveda na festivalu igrajo doyeni, ampak v osnovi ne želimo, da bi bil to "Madame Tussauds" festival. Želimo si, da je festival kot celota pomembnejši od posameznih koncertov. Vsi dogodki skupaj tvorijo festival, ne želimo izpostavljati enega. Na festivalih z zelo zvenečimi imeni se pogosto zgodi, da so koncerti z njimi razprodani, vsi drugi koncerti pa so v njihovi senci.

Želeli smo biti pogumni in da povemo: Predstavljamo slovensko sceno, a ne zato, ker poteka v Sloveniji, temveč ker igrajo odlično glasbo, ker imamo dobro glasbo, ker je trenutek pravi. Ker je tu vrsta odličnih glasbenikov iz različnih generacij, od mladih glasbenikov, kot je Rok Zalokar, do legende Zlatka Kaučiča. Ti glasbeniki so si popolnoma različni in to je krasno. Ponosen sem, da imamo tako pogumen program, ki odseva bogastvo domače scene.

Že dolga leta ste gonilna sila Jazz festa v Sarajevu. Se da potegniti kakšno paralelo, tako med poslušalstvom kot glasbeniki.
Poslušalstvo se vedno težko oblikuje. Kar se tiče glasbene scene, mislim, da gre Sloveniji med državami nekdanje Jugoslavije najbolje v smislu koncertne infrastrukture, izobraževanja, števila glasbenikov, ki se ukvarjajo z džezom, različnih generacij in različnih slogov. To jasno odraža tudi dejstvo, koliko slovenskih glasbenikov snema za tuje založbe, sodeluje z mednarodnimi zasedbami in tako naprej. Včasih so evropski glasbeniki v New Yorku plačevali ameriškim, da so lahko igrali z njimi, da so prodrli na sceno. Zdaj pa je tako, da slovenske glasbenike kličejo k sodelovanju enostavno zato, ker so odlični glasbeniki. Tak primer je recimo Kaja Draksler, ki se je proslavila s svojim delom, te nagrade ji odpirajo vrata, ampak prvenstveno je njen uspeh posledica njenega dela. Njen primer navajam tudi zato, ker je ženska v moškem svetu, ker je vodja skupine, pa tudi, ker je prava borka, ki ji ni bilo nič poklonjeno, in mislim, da njen čas šele prihaja. Sam rad pravim: več kot igraš, več boš igral. Mogoče bi kdo pomislil, aha, dvakrat je igrala na festivalu, pa so ji bila odprta vrata. Ne, festival ji je pomagal, toda ključno je njeno delo, kakovost njenega dela je tista, da so se ji odprla vrata v tujini. Eno je potegnilo za seboj drugo. Naš cilj festivala je, da podpremo glasbenike, ko nas potrebujejo, ne glede na to, na kateri točki kariere so: ali so na začetku, sredini ali koncu, to sploh ni pomembno.

Česa se na festivalu najbolj veselite? Vem, da ne morete izbrati posameznega koncerta.
To je nehvaležno vprašanje. Program je posledica selekcije. Poudaril bi – kar je simbolično gledano ključno, saj odraža bistvo letošnjega festivala – da bo letos festival s solo koncertom odprl Kristijan Kranjčan. Da bo za njim potem nastopil Dave Holland, da bomo že prvi večer odprli tudi dogajanje v parku. Že ta prvi večer je sporočilo samo po sebi, saj odraža filozofijo vsega, kar se bo potem še odvilo na festivalu: prisotnost mladih domačih glasbenikov in pa prekaljenih mačkov, kot je Dave Holland. Festival se zaključuje z nastopom Dhaferja Youssefa (op. tunizijski udist in pevec), ki pravzaprav na določen način tudi predstavlja obdobje, v katerem živimo. Torej, program je zelo raznolik, bazira na domači sceni, hkrati pa prinaša vrsto odličnih tujih glasbenikov. Lahko smo zadovoljni, da smo pripravili programsko in produkcijsko drugačen festival, za katerega upamo in želimo, da bo zaživel.

Koliko ste letošnji program zasnovali že z mislijo na prihodnje leto, ko bo festival praznoval 60. rojstni dan?
V bistvu smo že pri koncu oblikovanja programa 60. festivala. Glede formata je najbolje, da se veliki poskus opravi letos, da vidimo, kako bo občinstvo sprejelo spremembe in program. S tem v oziru, pa seveda tudi z lastnimi opažanji, kaj bi še lahko bilo bolje, bomo potem oblikovali in zasnovali program 60. izvedbe festivala. Storili bomo vse, kar je v naših močeh, da bomo upravičili tradicijo in ugled enega najstarejših džezovskih festivalov, ki pa ponuja mlado in novo glasbo za nove generacije, ki bo torej vedno mlad.

Vzgoja novega občinstva je zelo pomembna. V zadnjih letih so različne kulturne institucije začele načrtno delati za vzgojo novih poslušalcev, gledalcev, bralcev ... Kdaj je čas za začetek poslušanja džeza, kako ga približati mlajšim generacijam?
Obstaja cela vrsta načinov, kako se ufurati v džez. Večina nas je šla po standardni poti: kupili smo plošče, recimo Milesa Davisa, pogledali, kdo je igral z njim, recimo Dave Holland in pa vrsta drugih glasbenikov, ter potem sledili njim. Hitro se potem razširi prava "epidemija". Začetniku bi svetoval tudi, da se odpravi na koncerte, in sicer na tiste, za katere misli, da mu ne bodo všeč. To je najboljši način, da se preseneti. Če poslušaš samo tisto, kar misliš, da ti bo všeč, ne boš nikoli presenečen, ne bo izziva. Pametno in prav je, da se večkrat presenetiš. Pojdimo na koncerte imen, za katere nismo še nikoli slišali, o katerih nam še nihče ni posredoval svojega mnenja. Poleg telesa pleše tudi duša, dajmo si priložnost in pustimo glasbi, da nas "premakne," včasih tudi v tem smislu, da se soočimo sami s seboj. Najboljše izkušnje so tiste, ki jih nismo pričakovali.

Ksenja Tratnik
Prijavi napako
Komentarji
Dick Kurchevich
# 23.06.2018 ob 09:16
...vidva sta pa res sliki, eden ne razume jazza, drugi je pa nacionalist...sliši se kot začetek slabega vica...
mmcuser
# 25.06.2018 ob 10:54
...dejstvo, da je samo v Sloveniji okoli 50 džezovskih festivalov...
SSKJ pravi: festivál večdnevna prireditev, ki omogoča pregled dosežkov na določenem kulturnem področju.
Mi jih lahko prosim kdo našteje 5?
cocker
# 22.06.2018 ob 17:29
Tako, smo zopet tam! Pomoč iščemo pri sestavi programa pri nekih tujcih. Še mal in bodo na jazz festivale vlačili trubače in Lepo Breno, ker jih bo kakšen glasbeno nepismen kritik označil za etnojazziste ??. Pa kaj rabimo direktorje festivalov iz Balkana ??? Veliko več bi datmožnosti našim izvrstnim mladim jazzovskim študentom, ki študirajo po svetu in jih ne manjka. Ampak , ne, naše je potrebno nabrcat.
BRANE RONČEL ! je svetovna legenda, ki ga kličejo po celem svetu za organiziranje jazz festivalov, on je pa pre švoh za to!
Za mariborski lent pa, kje so časi ko so nastopale svetovne legende npr. BBKing?
Sedaj nam organizirate po Sloveniji 10 koncertov Balaševiča, Ribje čorbe, severine in nekih povprečnih nastotine balkanskih glasbenikov, ki po strašnih koncertih nastopajo še potem po gasilskih veselicah.
DrMatilda
# 22.06.2018 ob 14:54
Absolutno podpiram, dobro glasbo je treba predvajati ljudem zastonj.
Kar se jazza tiče, pa imam ločeno mnenje, izživljanje nad inštrumenti me niti najmanj ne zrajca, po drugi strani se skoraj nič drugega ne more primerjati s čudežem sinteze človeškega glasu in naravnih vibracij v zraku, ki ga zmorejo vrhunski avtorji in bandi.
Zastonj koncerti na prostem vseh mogočih glasbenih zvrsti bi morali postati ljudske šege in običaji,ne zgolj za turiste temveč je glasba tudi nekaj, kar lahko podarimo slovenci slovencem. Najbolj pogrešam ljudske godce in pevce, ki so včasih zveneli po malomeščanskih gostilnah, naš jazz je bil vedno etno.
Kazalo