Mednarodni večer šansonov prireja Cafe Teater, ki ga že 15 let umetniško vodi Vita Mavrič, gostila pa ga je Gallusova dvorana Cankarjevega doma. Program festivala La vie en rose 2010 je v celoti zasnovan na glasbeni dediščini očeta slovenskega šansona in popevke, Mojmirja Sepeta - Mojzesa.

Širok spekter mladih, alternativnih izvajalcev
V prvem delu večera je nastopila mlajša generacija izvajalcev in Sepetove šansone občinstvu predstavila na svež, izviren in samosvoj način ter v novih, sodobnih preoblekah. Umetniška vodja večera Vita Mavrič je, po lastnih besedah, izbrala predvsem "kakovostne vokaliste in glasbenike". To so med drugim Vesna Zornik, Ana Bezjak, Aphra Tesla, Azra Alibegić, Severa in Gal Gjurin ter zasedbe Ana Pupedan, Tabu in Kvinton. Občinstvu bodo "pokazali, kako bi zvenel Sepe iz leta 2010".

Dolga Mojzesova senca
Igralka, šansonjerka in ustanoviteljica Cafe teatra Mavričeva rada pove, da je Mojmir Sepe na ravni skladatelja, osebnosti in človeka njen dolgoletni mentor, od katerega se je na njuni skupni poti po gledaliških in koncertnih odrih veliko naučila. "Z eno besedo bi dejala, da je Mojzes predvsem moj vzor," pravi.

Mojster Sepe je v drugem delu večera nastopil z najvidnejšimi slovenskimi pevci šansonov, nato pa bodo njegove izbrane šansone interpretirali tudi v nekaterih tujih jezikih. Poleg že naštetih so oder zavzeli še Alenka Pinterič, Lado Leskovar, Radojka Šverko, Brane Završan, Jette Ostan Vejrup, Matevž Šalehar – Hamo, Nina Strnad ter Eva Hren in Sladcore.

Očarljiva obskurnost
Mavričeva meni, da deseta obletnica festivala La vie en rose ni posebno velik presežek. Vseeno ji pomeni zadosten razlog za proslavo, saj šanson na slovenskem glasbenem prizorišču nima stalnice. "Obstaja, ker se zgodi enkrat na leto, nato med glasbenimi arhivi utone v pozabo in ostane v pretekliku," je pripomnila Mavričeva.

Zase sicer trdi, da po naravi ni skeptik in da se je pri delu v gledališču navadila zgodaj delati načrte za prihodnost. Čeprav je festival La vie en rose tudi letos že razprodan, ga Mavričeva v prihodnje ne namerava pripravljati pogosteje, saj meni, da bi se tako skomercializiral. "Šanson se kot zvrst v slovenski umetniški sferi pojavlja predvsem na gledaliških odrih," je Mavričeva izpostavila nezanimanje za ta žanr pri slovenskih glasbenikih in medijsko uveljavljenih pevcih.

Sama ceni in podpira projekte igralskih kolegov, med katerimi je izpostavila glasbeno-gledališki projekt Janje Majzelj Krizantema na klavirju in izvedbo Brelovih šansonov Braneta Završana, Senca tvoj'ga psa. Spomnila se je tudi svoje izvedbe Brechtovih šansonov in omenila še Ježkove šansone v izvedbi igralke Vesne Pernarčič.

Imena, ki bi jih moralo poznati več ljudi
Razočarana je tudi nad mediji, ki za šanson ne pokažejo dovolj zanimanja. Meni, da medijski prostor namenja premalo pozornosti mladim, izjemno nadarjenim vokalnim interpretom, ki se predstavljajo v Cafe Teatru in drugod po Sloveniji, a so kljub temu neopaženi. Kot primera je omenila vokalno interpretko Aphro Tesla in pevko skupine Mojo hand Azro Alibegić. Obe bosta, kot že rečeno, nastopili tudi nocoj.

Mavričeva obžaluje, da nacionalna RTV-hiša ne podpira še neuveljavljenih mladih glasbenikov in pevcev ter jim ne daje več možnosti za doseganje širše prepoznavnosti. Dejala je, da je njej sami za las uspelo ujeti zlati čas te medijske ustanove, ki se je od takrat precej spremenila.