Poroke so, kot smo se naučili iz romantičnih komedij, gromozanske, stresne produkcije. Še posebej, ker ženske in moški očitno niso z istega planeta: on se za slovo od "svobode" zapije v slačiklubu, ona pa s svojo jato družic zapade v histeričen maraton pomerjanja oblek, izbiranja rož in tako dalje.
Dekliščina nima pretiranih ambicij po preizpraševanju teh žanrskih konvencij, pač pa iz moškega v v ženski del enačbe prenese še pijanske izgrede in prebavne motnje. Že res, da si pri tem početju upa iti dlje kot na primer prvi Seks v mestu (na žalost še nismo pozabili Charlottine boleče nesmešne driske), a kljub temu Dekliščina izzveni kot poskus reinterpretacije apatowskega modela "žmohtne" komedije, ki je ostal nekje na pol poti. (Mimogrede, Judd Apatow, večna tarča kritik zaradi slabo premišljenih ženskih likov in domnevnega androcentrizma svojih filmov, je pod projekt podpisan kot eden od producentov).

Vse se torej zače in konča s poroko
Lillian (Maya Rudolph) je kočno dočakala usodno vprašanje in naloge glavne družice kakopak padejo na ramena njene najboljše prijateljice. Annie (Kristen Wiig) častna funkcija ni doletela v najboljšem trenutku: njena pekarna je šla v recesiji v bankrot, nato jo je pustil še fant, zdaj pa se iz obupa oklepa misli, da je njenemu priložnostnemu kolegu za seks (čudovito narcisoidni Jon Hamm) v resnici kaj do nje. Med pripravami na prijateljičin veliki dan njeno življenje od samo kilavega zdrne v čisto bedo: nekako uspe izgubiti službo, topoumna sostanovalca jo vržeta iz stanovanja in zdi se, da ji ne preostane drugega kot selitev nazaj k mami (Jill Claybourgh). Ko se izkaže še, da se je v Lillianinem življenju medtem pojavila lepa, neznosno popolna in naduta Helen (Rose Byrne), ki organizacijo poroke očitno razume kot tekmovalni šport, se Annie dokončno razgradi v živčno razvalino.

Pri vsem skupaj seveda človek ne razume, kako to, da ne vidi, da je gospod Pravi vec čas naravnost pred njenim nosom: to je štorasti, a prisrčni policist Nathan (Chris O'Dowd). Le kdo bi si drznil spodbijati očarljivost sicer čisto neutemeljenega irskega naglasa?

Vsaj igralska zasedba ni reciklirana iz drugih komedij
Od tu naprej se zdi, kot da se film ne more čisto odločiti, kaj bi rad bil: serija standardnih, mejno vulgarnih skečev, ki izhajajo iz situacijske komike (pripravite se na prizor debeluške, ki se podela v umivalnik), ali morda karakterna študija samodestruktivne ženske, ki je sicer privlačna, duhovita in inteligentna, pa ji vseeno uspe zamočiti skoraj vse, česar se loti. K sreči sta se Wiigova in Annie Mumolo pri pisanju scenarija izognili vsaj klišejskim težavam s tiktakanjem biološke roke in defetističnim izpadom samopomilovanja ter iz Annie naredili relativno življenjsko junakinjo, ki se pač trudi po svojih najboljših močeh. Najbrž pomaga tudi, da je za spremembo ne igra Jennifer Aniston ali Katherine Heigl; med Kristen Wiig in Mayo Rudolph je na platnu dovolj kemije, da lahko verjamemo, da je na kocki resnično prijateljstvo.

Zadnja vloga Jill Clayburgh
Poleg že omenjenega Jona Hamma v (premajhni) vlogi vase zaverovanega tesla velja omeniti še Rebel Wilson in Matta Lucasa v vlogah slaboumnega brata in sestre, za katera sumimo, da sta morda posledica poročanja znotraj družinskega debla, in seveda lani umrlo Jill Clayburgh. Za svojo zadnjo vlogo bi si (sicer krhka in vidno skujšana) igralka morda zaslužila kaj boljšega, kot je Dekliščina, a je lik Anniejene mame vseeno krasen primer nepretirane, minimalistične komike.

Feministični manifesto?
In če ameriški recenzenti niso mogli prehvaliti domnevno feminističnih implikacij Dekliščine (da so dekleta prav tako upravičena do svoje različice t.i. bromance žanra), se človek vseeno ne more otresti misli, da je pretirano za "revolucionaren" oklicati film, ki v standardno matrico romantične komedije na silo stlači nekaj skatoloških skečev - pa čeprav ima na trenutke pronicljive uvide v naravo osamljenosti in ženskih prijateljstev. Katera med nami konec koncev še ni začutila besnega ljubosumja, ko je kazalo, da ji najboljšo prijateljico skuša speljati neka nova ženska? Ampak to bi se dalo povedati v vsaj pol ure manj.

Ocena: -3; piše: Ana Jurc