Družinska drama norveškega režiserja Joachima Trierja in njegov prvi angleško govoreči projekt z Isabelle Huppert in Gabrielom Byrnom  v ospredju. Foto: Liffe
Družinska drama norveškega režiserja Joachima Trierja in njegov prvi angleško govoreči projekt z Isabelle Huppert in Gabrielom Byrnom v ospredju. Foto: Liffe
false
Vendar pravzaprav ne gre za to, da je Glasnejša od bomb slab film. A zdi se, kot da bi Trier k svojemu prvemu filmskemu projektu v angleščini pristopil manj samozavestno; nekaj iskrenosti, ki je tako navdušila pri Oslu, 31. avgusta, pa zamenjal za nepotrebne pretenzije in formalistično ekstravagantnost, ki so bolj kot kar koli drugega namenjene same sebi. Foto: Liffe

Še en tak filmski ustvarjalec je norveško-danski režiser in scenarist Joachim Trier, ki je pred nekaj leti zaslovel s pretresljivim filmom Oslo, 31. avgusta, lani pa se je na svetovno filmsko prizorišče vrnil s pripovedjo, ki v nasprotju s svojim predhodnikom na monumentalnost namiguje že z naslovom – Glasnejša od bomb –, vendar tega v nadaljevanju ne upraviči zares.

Morda gre preprosto za to, da je Trier z zamenjavo jezika vsaj nekoliko izgubil posluh za filmsko pripoved. Glasnejša od bomb se začne zelo obetavno – s pretanjeno nekonvencionalno zasnovanim naključnim srečanjem v porodnišnici, ob katerem novopečeni očka svojemu bivšemu dekletu, na katerega naleti na hodniku, zamolči svojega novorojenčka. Vendar se v nadaljevanju vsa svežina porazgubi in film zvodeni v duhamorno portretiranje družinskih anomalij, ki postanejo očitne šele po materini smrti. Rešiti ga ne more niti igralka, kakršna je Isabelle Hupert.

Problematična je že njena vloga politične fotografinje, drzne zahodnjakinje, ki se podaja na nevarno, kaotično, celo barbarsko območje Bližnjega vzhoda in fotografira eksplozije, v katerih umirajo anonimni "Arabci". Ti v filmski pripovedi nimajo druge vloge kot to, da dokazujejo njeno drznost in srčnost, s katero si prizadeva spremeniti svet na bolje. Njen lik je tako v filmu, ki si prizadeva za tankočutnost in niansirano psihologijo, pravzaprav nezaslišano nerealističen.

Glasnejša od bomb se ne odreže nič bolje pri upodabljanju njenega zasebnega življenja: v filmu ženske kot resnične osebe pravzaprav ni; skozi pripoved je čutiti le njen popačeni odmev, ki ga vsak od treh moških – njen nekdanji mož in dva sinova – interpretira po svoje. S tem morda ne bi bilo nič narobe, če se ne bi zdelo, da je Glasnejša od bomb tako le še eden v neskončni vrsti filmov, ki na svoje ženske like ne gleda kot na navadne ljudi, temveč jih bodisi zaničuje bodisi povzdiguje in mistificira, to pa sta običajno le dve plati istega kovanca. Isabelle – tako eterična, arhetipska in simbolična, da si celo deli ime z igralko – je utelešenje tistega, kar feminizem že ves čas očita filmu: da ženske upodablja samo skozi moške oči.

Vendar pravzaprav ne gre za to, da je Glasnejša od bomb slab film – na sporedu lahko kadar koli najdemo lepo število takih, ki so v primerjavi z njim veliko manj zanimivi, vsekakor pa posneti manj vešče. A zdi se, kot da bi Trier k svojemu prvemu filmskemu projektu v angleščini pristopil manj samozavestno; nekaj iskrenosti, ki je tako navdušila pri Oslu, 31. avgusta, pa zamenjal za nepotrebne pretenzije in formalistično ekstravagantnost, ki so bolj kot kar koli drugega namenjene same sebi.
Tina Poglajen; iz oddaje Gremo v kino na 1. programu Radia Slovenija.