Ton Občudovanih ni moralističen, pa tudi ne lahkoten - zdi se, kot da prave note nekako ne zadene. Foto: Kolosej
Ton Občudovanih ni moralističen, pa tudi ne lahkoten - zdi se, kot da prave note nekako ne zadene. Foto: Kolosej
"Poglej ju, kot grška bogova sta," se strinjata materi, medtem ko njuna sinova brodita po vodi kot na modnem fotografiranju. Foto: Kolosej
Zdi se, kot da nobeden od štirih akterjev ni ravno v čustveni agoniji zaradi prepovedane ljubezni, v katero so se zapletli. Foto: Kolosej
Leta minevajo in para skušata prekiniti prepletenost, ki pa se je ne da izbirisati - čeprav se fanta poročita z vrstnicama. Foto: Kolosej
Film z lansko letnico je premiero doživel na festivalu Sundance, potem pa je mimo tujih kinematografov zdrsnil bolj ali manj neopaženo.

Popkultura rada opleta z besedico "cougar", a za naslovni junakinji najbrž res ni boljšega izraza: Lil (Naomi Watts) in Roz (Robin Wright) sta neločljivi prijateljici že od otroških let; popolnoma naravno se jima zdi, da v osami avstralskega obalnega mesteca čisto nerealne količine časa preživljata s svojima komaj polnoletnima sinovoma; Lilin mož je mrtev, Rozin (Ben Mendelsohn) samo nedoločna senca v ozadju. ("Pa ja ne misli, da sva lezbi!" na znančevo namigovanje pihne Lil, kot da je to najbolj nezaslišana ideja na tem svetu.) Četverica vsak prosti trenutek preživi skupaj, na plaži ali pa na ležernih večerjah, na katerih ob kozarcu vina namigujejo na svoje pretekle spolne izkušnje. Napetost v zraku prelomno točko doseže nekega večera, ko pijani Lilin sin Ian (Xavier Samuel) zapelje "svojo drugo mamo"; ker njegov - enako mladi, enako lepi - prijatelj Tom (James Frecheville) to vidi, se iz maščevanja ali tekmovalnosti spusti v enako aferico z Lil. Ta ne ravno realističen, semiincestuozen klobčič se zaplete toliko bolj, ker se oba para (po kratkem, neprepričljivem omahovanju) v resnici zaljubita.

To v svojem bistvu precej operetno zgodbo nam Fontanova ves čas podaja s pretenciozno resnostjo, ki ne skriva režiserkinih velikopoteznih tendenc k Resni. Drami. Na platnu nikoli ne vidimo česa več od telesnih strasti (a še te so obravnavane zelo okusno), čeprav nam zgodba izrecno dopoveduje, da smo v vrtincu usodne, neuničljive ljubezni.

Leta počasi minevajo in obe zvezi se obdržita, čeprav se predvsem mami zavedata, da bo starostna razlika prej ali slej postala nepremostljiva ovira. Da so vsi protagonisti tudi po razponu več let še vedno videti popolnoma enako, pripomore k občutku pravljičnosti, izrezanosti iz konteksta, zaradi katere v celotni zgodbi skoraj ni stranskih likov ali pomembnejših zunanjih okoliščin.

Doris Lessing je v literarno zgodovino zapisana kot mojstrica, ki je premogla tako slogovno dovršenost kot tudi iskrenost, da je brez zdržkov spregovorila o vprašanjih ženske seksualnosti; pripisuje se ji velika vloga pri razmahu t. i. drugega vala feminizma v šestdesetih. Ali je vse to prisotno v noveli Dve babici, ki je bila predloga za pričujoči film, ne vem, toda selitve na filmsko platno žal ni preživelo.

V zgodbi o tej nenavadni "ljubezni v četvero" seveda obstaja sočna sredica, ki je vredna razmisleka: zanimiv bi bil lahko predvsem konflikt med materinsko ljubeznijo in naenkrat tudi seksualno privlačnostjo, ki jo ženska začuti do sina svoje najboljše prijateljice; morda tudi narava razmerja med ženskama, ki sta tako neločljivo povezani z rivalstvom in ljubeznijo, da čustva najdejo ventil v razmerju z njunima sinovoma. A kakršen koli uvid v to smer je pokopan pod cenene dialoge scenarista Christopherja Haptona ("Kaj sva naredila? Tega ne smeva nikoli več ponoviti." - "Seveda ne."), preden pozornost kamere tako ali tako odtava k natreniranima, mokrima telesoma mladcev, ki ju slači z objektivom.

Ian in Tom imata popolnoma neizrazita, zamenljiva značaja brez individualnih posebnosti (še najlažje ju je ločiti na "svetlolasega" in "temnolasega"), medtem ko sta Wrightova in še posebej Wattsova brez dvoma kompetentni igralki, ki vneseta kredibilnost v svoja lika. Medtem ko Roz prevzame vlogo hladnokrvne pragmatičarke (ki je daljna, prijaznejša sorodnica lika, ki ga Robin Wright igra v seriji Hiša iz kart - ali pa ima vsaj skoraj identično govorico telesa), je Lil lahko melodramatična deklica, ki odločitve sprejema s srcem, ne z možgani.

Če bi bile vloge spolov v filmu zamenjane - če bi moška v srednjih letih spala s hčerkama drug drugega - bi se z zgodbo verjetno malokdo identificiral ali jo razglašal za pronicljiv psihološki portret; nisem prepričana, da zrcalni obrat zares kaj spremeni. Občudovani ni katastrofalen film, a tudi ne tak, ki se bo za dolgo zasidral v gledalčevem spominu; že ob odhodu iz kinodvorane se razblini kot morska pena.

Ocena: 2/3; piše Ana Jurc