Zasnova filmske serije Pravičnik se naslanja na uspešno televizijsko serijo iz 80. let, posodobil pa jo je utečeni dvojec sposobnega in izkušenega akcijskega režiserja Antoina Fuquaja in zvezdnika Denzla Washingtona. Foto: Kolosej
Zasnova filmske serije Pravičnik se naslanja na uspešno televizijsko serijo iz 80. let, posodobil pa jo je utečeni dvojec sposobnega in izkušenega akcijskega režiserja Antoina Fuquaja in zvezdnika Denzla Washingtona. Foto: Kolosej
Sicer pa bi za oba Pravičnika lahko rekli, tako kot za prvotno serijo iz Reaganovega desetletja, da se navdihujeta pri izročilu političnega konservativizma. Foto: Kolosej

V prvem Pravičniku je bilo to reševanje najstniške prostitutke iz krempljev ruske mafije, v nadaljevanju filma pa ga umor nekdanje šefinje vrže v širšo kriminalno spletko.

Zasnova filmske serije Pravičnik se naslanja na uspešno televizijsko serijo iz 80. let, posodobil pa jo je utečeni dvojec sposobnega in izkušenega akcijskega režiserja Antoina Fuquaja in zvezdnika Denzla Washingtona; zanimivo, kljub občutku serialnosti je za oba to prvo nadaljevanje kakšnega dela v njuni karieri. Oba filma črpata svojo izraznost iz vizualnosti: posebnost prvega dela se mi je zdela nekakšna instagramizacija nasilja, če lahko v pomanjkanju boljšega izraza uporabim ta neologizem. Pri tem namreč ni šlo le za estetizacijo, ampak dobesedno za zlepljenko močno filtriranih posameznih kadrov na eni strani, v kombinaciji z zanimivim nanašanjem na slikarsko in kulturno dediščino melanholičnega poeta modernistične osamljenosti Edwarda Hopperja, na drugi strani. Vse to je dvignilo sicer sila banalno fabulo, ki jo je nad raven povprečnosti – na kinematografski Parnas ponesel Scorsesejev Taksist.

Tudi nadaljevanje ne briljira v fabuliranju, saj ima v dveh urah kup nepotrebnih zastranitev in ne preveč prepričljiv izgovor za kriminalni zaplet, a na vizualni ravni je spet močan. Fuqua se ne zmeni preveč za ritem in običajne konvencije, ampak dobesedno uživa v določenih prizorih – finalni pregon po izpraznjenih bostonskih predmestjih v dežju in viharju, ki ga kar noče biti konec, bi se v bilanco leta lahko zapisal med antologijske sekvence akcijskega filma.

Sicer pa bi za oba Pravičnika lahko rekli, tako kot za prvotno serijo iz Reaganovega desetletja, da se navdihujeta pri izročilu političnega konservativizma: tako imenovano družbo vsakič znova rešuje etično in strokovno superiorni posameznik, ki se skriva pod masko vsakdanjega življenja in brezplačno opravlja naloge, pri katerih je odpovedal državni, institucionalni servis. Nobenega dvoma ni, da Pravičniku nalog ne bo zmanjkalo ...