Kevin Costner je kriminalec Jericho Stewart, v čigar glavo vnesejo spomine pokojnega agenta Cie Billa, da bi lahko dokončali pomembno nalogo. Foto: Kolosej
Kevin Costner je kriminalec Jericho Stewart, v čigar glavo vnesejo spomine pokojnega agenta Cie Billa, da bi lahko dokončali pomembno nalogo. Foto: Kolosej
Zločinski um
Za še nikoli izpeljani medicinski poseg, s katerim naj bi Popov DNK prenesejo naravnost v možganske sinapse nekoga drugega, izvede brezkompromisni vodja londonske veje Cie Quaker Wells. Foto: Kolosej

Pa tudi precejšnje zanimanje gledalcev, kot lahko sklepamo po pošteno napolnjeni dvorani ob včerajšnji poznopopoldanski projekciji. In začetek vsekakor je obetaven.

V napetem, hitro odvijajočem se uvodu spoznamo posebnega agenta Billa Popa, ki se sredi zelo pomembne naloge znajde v hudi nevarnosti. Cijino posredovanje je neuspešno in Pope umre, z njim pa tudi vse informacije, ključne za, seveda, nič manj kot rešitev samega sveta. A ko na sceno stopi dr. Franks – ime je očitna aluzija na legendarnega doktorja Frankensteina – se izkaže, da vse le še ni izgubljeno. Franks namreč lahko, jasno s popolnoma eksperimentalno in na človeku še nikoli preizkušeno metodo, ki kar kliče h katastrofi, spomine pravkar umrlega agenta začasno prenese v možgane nekoga drugega in po čudnem naključju je za to najprimernejši hud kriminalec Jericho. Tu pa se zgodba šele dobro začne. Žal pa se začnejo tudi (pre)dolgi panoramski posnetki Londona, razvlečeni nemi prizori, ki vsakič znova zrušijo dogajalni ritem, in predvsem množica zapletov, razpletov, preobratov in nasploh pretirano obloženega dogajanja, ki ga še najlepše povzame kar stavek Cijinega šefa Wellsa: "Kakšna klinčeva zmeda."

Če k temu dodamo še za preostalo zasedbo precej premedlega glavnega antijunaka, ki bi moral resno groziti vsemu svetu, pa Costnerjevemu razcepljenemu zločinskemu umu ne seže niti do kolen, in tako zelo osladno srečen konec, da preseže marsikatero romantično komedijo, se zdi, da je režiser Ariel Vromen preprosto želel na silo pokazati preveč. Kar je škoda, saj je sama ideja o najbrž ne več tako varno oddaljenem genskem upravljanju našega uma, spominov in identitete – nekakšna sodobna različica dr. Jekylla in gospoda Hyda, vsekakor zelo zanimiva. Tako pa bo Zločinski um, ki mimogrede nima nič skupnega s priljubljeno istoimensko TV-nanizanko, kljub nekaterim posrečenim dovtipom in številnim zvenečim imenom ostal le še eden tistih filmov, za katere veš, da si jih videl, a je spomin nanje – kot se v sami zgodbi zgodi tudi Jerichu – po 48 urah že zbledel.

Gaja Pöschl, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).


Napovedni za film Zločinski um:

Posnetek oddaje Gremo v kino: